Zgodba o slončku

Nekoč je v cirkusu živel majhen slonček, ki je bil z vrvjo privezan na kol. Slonček se je trudil vleči vrv, da bi izpulil kol, vendar mu ni uspelo, zato je sčasoma prenehal poskušati. Ko je slonček zrasel v velikega slona, bi kol lahko zlahka izpulil, vendar ga je izkušnja naučila, da trud nima smisla.

Ta priljubljena zgodba dobro ponazarja jedro naučene nemoči: prepričanje, da naša dejanja ničesar ne spremenijo, ki lahko ostane tudi takrat, ko so se okoliščine spremenile.

Kako so pojav odkrili?

Pojav, ki je kasneje postal znan kot naučena nemoč, sta prva sistematično opisala Overmier in Seligman (1967), ki sta psom dajala električne šoke, pred katerimi niso mogli uiti. Ko so pse premaknili v škatlo, kjer bi se šoku lahko izognili s skokom čez nizko pregrado, tega niso niti poskusili.

Istega leta sta Seligman in Maier (1967) želela preveriti, kaj je pri tem pojavu pravzaprav pomembno. Pse so razdelili v tri skupine. Psi v prvi skupini so lahko šok prekinili, psi v drugi so prejemali primerljive šoke, vendar nanje niso mogli vplivati, tretja skupina pa šokov ni prejela. Pozneje so pasivnost kazali predvsem psi iz druge skupine. Ker sta prvi dve skupini doživeli primerljivo izpostavljenost šokom, so rezultati podprli razlago, da pri pojavu ni odločilna samo izpostavljenost neprijetnemu dražljaju, temveč predvsem izkušnja, da posameznik na njegov izid ne more vplivati. Podoben pojav so kasneje raziskovali tudi pri ljudeh; Hiroto (1974) je študente izpostavil hrupu, ki ga niso mogli ustaviti, in pri poznejši nalogi, kjer bi ga lahko, so se manj trudili. Hiroto in Seligman (1975) sta pokazala, da se učinek prenese tudi na druge vrste nalog.

Ni pomemben le dogodek, ampak tudi razlaga

Abramson, Seligman in Teasdale (1978) so opozorili, da dogodkov ne le doživljamo, ampak jih tudi razlagamo, razlaga pa določa, kako globoko nas neuspeh zaznamuje. Razlikovali so med tremi vidiki: ali vzrok pripisujemo sebi ali okoliščinam (notranje-zunanje), ali ga doživljamo kot trajnega ali začasnega ter ali menimo, da velja splošno ali le za določeno področje (splošno-specifično).

Primer zavrnjenega povabila na kavo:

Kaj se pravzaprav naučimo?

Maier in Seligman (2016) sta po petdesetih letih raziskav pomembno dopolnila prvotno razlago naučene nemoči. Po njunem mnenju pasivnost po dolgotrajnih neobvladljivih neprijetnih dogodkih ni naučena, temveč predstavlja privzeti odziv organizma. Pomembno je, da se lahko naučimo izkušnje nadzora – torej izkušnje, da lahko s svojimi dejanji vplivamo na izid.

Naučena nemoč in avtizem

Koegel in Mentis (1985) sta v pregledu raziskav o motivaciji otrok z avtizmom obravnavala možnost, da so ti otroci sposobni več, kot pokažejo v vsakdanjem delovanju. To sta med drugim povezovala s pojmom naučene nemoči: pogosti neuspehi lahko vodijo v nizko motivacijo in posledično nižjo splošno raven delovanja.

Neposredne povezave med avtizmom in naučeno nemočjo ni mogoče znanstveno utemeljiti; gre za teoretično sklepanje na podlagi sorodnih pojavov, kot je osamljenost.

O tem, kako bi se lahko naučena nemoč razvila pri nekaterih osebah z avtizmom, lahko za zdaj predvsem teoretično sklepamo. Osebe z avtizmom se lahko večkrat znajdejo v situacijah, kjer trud ne prinese pričakovanega izida, razlogi so lahko nesporazumi, zavrnitve, kritike ali nerazumevanje drugih. Če si takšne izkušnje razlagajo z mislijo »z mano je nekaj narobe«, lahko razvijejo način razmišljanja, podoben vzorcu, opisanemu zgoraj. Podoben učinek ima lahko tudi okolje, v katerem namesto njih vedno odločajo drugi, zato nimajo priložnosti izkusiti, da lahko z lastnimi dejanji nekaj spremenijo.

Naučene nemoči zato ne moremo razumeti kot lastnost avtizma ali kot napake posameznika. Pri nekaterih osebah se lahko razvije kot posledica ponavljajočih se izkušenj neuspeha, pomanjkanja nadzora ali neprilagojenega okolja.

Kaj lahko pomaga?

Naslednji koraki so povzeti po priporočilih klinične psihologinje (Valentine, 2024).

Občutek nemoči ni nujno trajen. Pomagajo lahko postopno spreminjanje prepričanj in vedenja ter nove izkušnje, pri katerih opazimo, da na izid svojih dejanj vendarle lahko vplivamo.

• Prepoznaj vzorec. Prvi korak je opaziti, kdaj razmišljaš pesimistično, torej kdaj se ti zdi, da so slabi dogodki neizogibni in da si zanje kriv le ti. Pomaga, če si zapisuješ misli, na primer v dnevnik, in poiščeš, v katerih situacijah se največkrat pojavi občutek nemoči.
• Preoblikuj prepričanja. Ko prepoznaš negativno misel, jo preoblikuj. Namesto »vedno mi spodleti« si lahko rečeš »v preteklosti sem že premagal marsikatero oviro«. Gre za to, da prepričanje soočiš z dejstvi in ga narediš bolj uravnoteženo.
• Gradi občutek dosežka. Postavi si majhne, dosegljive cilje. Vsak uspeh, čeprav majhen, krepi samozavest in potrjuje, da tvoja dejanja nekaj spremenijo.
• Vadi reševanje problemov. Izziv razdeli na manjše korake, premisli možne rešitve in pretehtaj prednosti ter slabosti vsake rešitve. To pomaga obnoviti zaupanje v lastno odločanje.
• Poišči podporo. Pogovori se z osebo, ki ji zaupaš, s prijateljem, družino ali strokovnjakom. To prinese nove poglede, spodbudo in občutek odgovornosti do sebe.
• Ravnaj s seboj sočutno. Namesto samokritičnosti ob neuspehu poskusi s seboj ravnati tako, kot bi ravnal s prijateljem, ki mu ni uspelo.
• Ostani dejaven. Tudi kadar ti ni do tega, pomaga, da se lotiš dejavnosti, ki ti sicer prinašajo veselje, na primer gibanje, druženje ali hobiji. To lahko sčasoma izboljša razpoloženje in zmanjša občutek nemoči.
• Praznuj napredek. Vsak korak naprej, ne glede na to, kako majhen je, je lahko spodbuda, da je sprememba mogoča.
• Poišči strokovno pomoč. Če se občutek nemoči ne zmanjša, lahko pomaga terapevt, ki uporablja pristope, kot je kognitivno-vedenjska terapija.

Viri:

Abramson, L. Y., Seligman, M. E. P., & Teasdale, J. D. (1978). Learned helplessness in humans: Critique and reformulation. Journal of Abnormal Psychology, 87(1), 49–74. https://doi.org/10.1037/0021-843X.87.1.49

Hiroto, D. S. (1974). Locus of control and learned helplessness. Journal of Experimental Psychology, 102(2), 187–193. https://psycnet.apa.org/record/1974-24488-001

Hiroto, D. S., & Seligman, M. E. P. (1975). Generality of learned helplessness in man. Journal of Personality and Social Psychology, 31(2), 311–327. https://www.researchgate.net/publication/232442299_Generality_of_learned_helplessness_in_man

Koegel, R. L., & Mentis, M. (1985). Motivation in childhood autism: Can they or won’t they? Journal of Child Psychology and Psychiatry, 26(2), 185–191. https://doi.org/10.1111/j.1469-7610.1985.tb02259.x

Maier, S. F., & Seligman, M. E. P. (2016). Learned helplessness at fifty: Insights from neuroscience. Psychological Review, 123(4), 349–367. https://doi.org/10.1037/rev0000033

Overmier, J. B., & Seligman, M. E. P. (1967). Effects of inescapable shock upon subsequent escape and avoidance responding. Journal of Comparative and Physiological Psychology, 63(1), 28–33. https://psycnet.apa.org/doiLanding?doi=10.1037%2Fh0024166

Seligman, M. E. P., & Maier, S. F. (1967). Failure to escape traumatic shock. Journal of Experimental Psychology, 74(1), 1–9. https://doi.org/10.1037/h0024514

Valentine, S. (2024, 27. december). Overcoming learned helplessness with a Melbourne psychologist. Cova Psychology. https://covapsychology.com/blog/overcoming-learned-helplessness-melbourne-psychologist/