V tokratnem Pro et Contra odpiramo vprašanje identitete in avtističnosti. Mnogi avtisti opisujejo, da se v različnih okoljih vedejo različno – nekateri maskirajo svoje avtistične lastnosti, drugi se po diagnozi prvič počutijo zares razumljene in lahko živijo bolj avtentično. Spet tretji opozarjajo, da lahko diagnoza močno vpliva na način, kako gledajo nase.
Zato nas je zanimalo: Ali je avtistična identiteta naša resnična identiteta ali zgolj diagnoza, ki smo jo spremenili v osebnost in zakaj?
Prejeli smo kar nekaj različnih odgovorov, kar pa nakazuje predvsem na to, kako različno doživljamo svet in samega sebe v njem.
Prijetno branje vam želi ekipa Via Pozitive.
Argument: Zame je avtizem resnična identiteta
Avtizem zame sicer je resnična identiteta, vendar pa me večina ljudi s katerimi imam vsakodnevne opravke, od prostovoljnega dela, do (večjega) dela družine to diagnozo popolnoma ignorira, čeprav je vsak z njo seznanjen.
-Mesečnik
Argument: Avtizem je le del moje osebnosti, sam po sebi ne definira ničesar
Menim, da je avtizem DÉL osebne identitete. Absolutno gre za diagnozo, ki se čez čas razvije v del osebnosti, pa ne nujno za to, ker bi to bil močen del osebne identitete, ampak zaradi družbenega aspekta identitete. Na nek način je avtizem kakor vzgoja in nas izoblikuje tako kot npr. okolica in ljudje, s katerimi se obdamo. Prej ko avtizem vstopi v vaše življenje, večjo vlogo ima pri nastanku identitete. Če družba ne bi vplivala na to, kako sprejemam avtizem, bi lažje pokazal svétu, da me avtizem ne definira, a v tem primeru moram priznati, da brez njega ne bi bil tó, kar sem danes. Drugače povedano: prav gotovo je avtizem le dél moje osebnosti in identitete, a sam po sebi ne definira ničesar.
– Filip, 26 let
Argument: Avtistična identiteta je le del naše celotne identitete in avtisti nismo samo avtizem
Po mojem mnenju, bi najlažje odgovorili na vprašanje tako, da ločimo osebno in družbeno identiteto. Osebno sem prejel diagnozo relativno pozno v življenju, in če gledam z vidika svoje osebne identitete, bi lahko rekel, da mi je diagnoza avtizma le podala odgovore na neka vprašanja glede sebe, na katera v preteklosti nisem poznal odgovora. Definitivno se je z diagnozo spremenila tudi moja identiteta, saj sem po 26 letih končno razumel sebe in zakaj sem takšen kot sem. Sprva sem avtizem enačil s sabo, ampak sem s časom ugotovil, da to ni pravi način. Saj sem vse kar me je motilo, mi ni uspelo ipd. opravičeval z avtizmom. Avtistična identiteta je sedaj zame le del moje osebnosti, katerega pa ne morem spreminjati, lahko ga le sprejmem in iz njega povlečem kar se da največ. Glede družbene identitete pa bi rekel, da ni drugačna kot je bila. Seveda se razvije iz osebne, in edina sprememba, ki jo vidim, je v tem, da sedaj znam bolj prisluhniti sebi in upoštevati svoje potrebe. Maskiranje pred tujci je še vedno prisotno, vendar v manjši meri, saj se mi zdi, da sem po diagnozi dodal še zadnji košček mozaika, ki mi je pripomogel, da se izgradim kot oseba, predvsem pa sprejmem del sebe, ki je pred tem bil uganka.
Če povzamem, lahko rečem, da je avtistična identiteta le del naše celotne identitete ter da moramo biti previdni pri tem, da v življenju ne začnemo enačiti našega avtizma z našo identiteto, saj lahko s tem izgubimo ostale dele sebe. Avtisti nismo samo avtizem.
-nectens corda
Argument: Avtistična identiteta je posledica lastnosti človeka samega in odziva okolice na te lastnosti
Meni se zdi, da je avtistična identiteta, tako kot vsaka druga, posledica lastnosti človeka samega in odziva okolice na te lastnosti. Če tvoje specifične lastnosti pomenijo, da imaš določene izkušnje, ki jih preostanek populacije nima, iščeš sebi enake, da lahko o njih govoriš z nekom, ki te lahko razume. Tako se zbira nešteto skupin, od bivših sošolcev iz osnovne šole, oboževalcev znanstvene fantastike do zdravstvenih delavcev. Večja kot je razlika v življenju tistih v skupini od tistih zunaj nje, bolj verjetno bo neka lastnost predstavljala pomemben del posameznikove identitete. Po navadi o svoji narodnosti ne razmišljamo razen v odnosu do ljudi iz drugih narodov. Seveda je v času Apartheida barva človekove kože predstavljala osnovni del identitete, saj je oblikovala življenje ljudi na čisto vsakem koraku. Morda bo kdaj življenje za avtiste tako podobno življenju nevrotipičnih, da se bo identifikacija s tem izrazom zdela nesmiselna, vendar pa, glede na to, da smo bili pred tem izrazom preprosto “čudni”, “posebni” ali pa kakšen drug, še manj vljuden izraz, tega v bližnji prihodnosti ne pričakujem. Ne pravim, da se nihče nikoli ne identificira z neko skupnostjo v neproporcionalnem razmerju glede na to, koliko vpliva imajo njegove lastnosti, ki ga vanjo uvrščajo, na njegovo življenje. To je lahko škodljivo, če se zato začne zapirati pred ostalim svetom in fokusirati samo na vse, kar ga ločuje od ostalih. Vendar pa, preden dobrohotno svetujete, naj se v življenju ukvarja še s čim drugim, pomislite če bo to avtistu resnično koristilo, koliko o situaciji takšnega posameznika (sploh lahko) vemo kot zunanji opazovalci in če ni morda to vsaj v preteklosti predstavljalo velikega, nepojasnljivega, prepada med njim in preostankom sveta in se sedaj preprosto radujejo ob pojasnilu.
-Tina
Argument: Diagnoza je izziv, ne pa osebnostna lastnost
V splošnem velja, da naj bi bilo zgodnje diagnosticiranje avtizma pozitivno in koristno. Pa tudi pozno diagnosticirani avtisti priznavajo, da jim je diagnoza prinesla odgovore na številna vprašanja ter da dobijo z njo stiske, težave, zadrege svoje pravo ime. Niso več »čudaštva«. Ne vem pa, ali je dovolj raziskano, kaj pomeni diagnoza v zgodnjih letih, ko mlad človek še nima povsem razvite osebnosti in lastnega jaza, ker je za to pač potrebno iti skozi življenjske izkušnje, v katerih se spoznavaš in oblikuješ. Ne bi bilo prav, če se za vse težave pri mladih avtistih, med katerimi jih je precej povezanih s puberteto ali nedoraslostjo, razvije samoobrambni mehanizem: Sem pač avtist in to je avtizem. Končni rezultat takšnega oklepanja avtizma je, da se posameznik ne čuti dovolj motiviranega, da bi se osebnostno razvijal in od sebe zahteval nekaj več. Moje najgloblje verovanje je, da smo ljudje najprej osebnosti, ki imamo kot posamezniki vsak svoj značaj, etos, vrednote, temperament ipd., šele potem pa smo tudi nosilci diagnoz in drugih lastnosti – ne nazadnje se zato z njimi tudi tako različno soočamo. Vzemimo primera paraolimpika brez noge ter depresivnega amputiranca – oba sta invalida brez noge, a samopodoba je pri obeh bistveno različna, čeprav je t.i. »zaznamovanost« pri obeh ista. Marsikdo bo rekel, da razliko naredi podpora, ki je je nekdo deležen, drug pa morda ne, a razliko naredijo tudi posameznikovi karakter, volja, osebnost, motiviranost. Moj pristop je, da v avtistih – čisto tako kot pri vseh drugih – najprej vidim njihovo osebnost, duhovito, radovedno, kreativno, uporniško, raziskovalno, marljivo, pa včasih seveda tudi razvajeno, izsiljevalsko, zahtevno, kljubovalno, rigidno ipd., šele potem pa temu dodam avtizem. Izkušnja me uči, da mi prav tak pristop omogoča precej res lepih odnosov z osebami na spektru.
-Ivana V
Argument: Biti avtentičen je ključno
Menim, da smo v življenju vsi najprej enkratni individuumi in da tega ne smemo izgubiti in postati tipični pripadniki različnih identifikacijskih skupin: avtisti, brezposelni, Slovenci, geji, ženska, moški, depresivci, paraplegiki, meščani, umetniki, invalidi … Ne le avtisti – vsakdo od naštetih in številni drugi uporabljamo ali poenostavljeno obliko pozitivne identifikacije (npr. meščan, intelektualec, uspešnež, ugleden poklic ipd.) ali pa obliko zanikanja negativnih lastnosti (bolezni, revščine, spolne usmerjenosti, spornega porekla ipd.). Slednji pristop je pri avtistih pogost in se imenuje masking, kar je način vstopanja v nevrotipično okolje, pri katerem avtist uporablja t.i. »pretvarjanje«, s katerim prikriva avtizem. Ko sem izvedela za to strategijo obnašanja, so se mi zastavljala različna vprašanja. Ne skrbi me za nas, ljudi okoli avtista, čeprav zagotovo tudi mi vsaj intuitivno zaznavamo neko ponarejenost, ki lahko zbuja nelagodje ali celo zavračanje, bolj me skrbi, če morda masking avtistu samemu ne zmede predstave o tem, kdo pravzaprav je. Seveda si avtist želi vključevanja v nevrotipično družbo, ne da bi ga pri tem takoj doletela stigma drugačnosti, a cena za to ni majhna. In je lahko tudi nevarna. Zanikanje samega sebe na katerikoli ravni je zmeraj rizično. Zato sem se kot starš odločila, da sem pri svojem sinu aspiju zelo ponosna na takšno obnašanje, ko si »upa« biti avtist, ne le, ko mu zelo dobro uspe imitirati nevrotipike. Čeprav vem, da je to slednje potrebno in koristno, bojim pa se, da maskiranje in »zanikanje« avtizma pomeni, da priznavamo, da je avtizem nekaj slabega, kar moramo skrivati.
-Ivana V