Od januarja 2026 kot prostovoljka na Društvu ASPI vodim likovne delavnice za osebe z avtizmom. Večinoma so se jih udeleževali odrasli z avtizmom, nekajkrat pa tudi mlajši. Delavnice so bile namenjene predvsem druženju, sprostitvi, umirjanju misli in seveda ustvarjalnemu izražanju. Ob tem sem ugotovila, da niso bile učna izkušnja samo za udeležence, ampak tudi zame.
Čeprav ima tudi moj sin Nejc diagnosticiran Aspergerjev sindrom in se z avtizmom srečujem že vrsto let, sem se skozi te delavnice naučila še marsičesa novega. Predvsem tega, da morajo biti navodila dovolj jasna in konkretna, da jih udeleženci lahko razumejo in jim sledijo, hkrati pa moramo pustiti dovolj prostora za njihovo lastno ustvarjalnost. Nekateri potrebujejo precej usmerjanja, drugi želijo delati povsem samostojno. Prav iskanje ravnotežja med strukturo in svobodo je bilo zame eno najzanimivejših spoznanj.
Na treh delavnicah se mi je pridružil tudi Nejc.
Prva delavnica – malo packanja in veliko ustvarjalnosti
Prvo delavnico smo imeli 29. januarja 2026 v prostorih pod železniško postajo v Ljubljani. Tokrat smo se lotili tehnike, pri kateri je bilo kar precej packanja – ustvarjali smo z brivsko peno in barvnimi tuši.
Za nekatere osebe z avtizmom je lahko že občutek umazanih ali lepljivih prstov neprijeten oziroma predstavlja senzorno preobremenitev. Zato je bilo zanimivo opazovati, kako so se postopoma lotili dela. Ko so videli, kakšni vzorci nastajajo, jih je ustvarjanje prevzelo.
Nastale so čudovite abstraktne slike z zanimivimi in skorajda nepredvidljivimi vzorci. Vsak udeleženec je svojo umetnino odnesel domov. Morda je iz nje nastala voščilnica, morda je pristala v okvirju na steni – vsekakor pa je bilo lepo videti, da je vsak ustvaril nekaj svojega.
Na koncu nas je čakalo še kar nekaj čiščenja, vendar tudi nekaj smeha ob vsem tem. Tudi to je del ustvarjalnega procesa.
Mandale – med pravili in svobodo
13. februarja 2026 smo se ponovno srečali in tokrat izdelovali mandale na platnu z akrilnimi barvami.
Platno smo najprej prebarvali s temnejšo barvo, nato pa so nekateri pri izdelavi mandale uporabili šablone, drugi pa so se ustvarjanja lotili popolnoma po svoje. Pri tej delavnici se je še posebej pokazalo, kako različne so potrebe posameznikov.
Nekateri so potrebovali zelo konkretna navodila – kje začeti, katero barvo izbrati, kako uporabljati orodje in kako ga očistiti. Drugi so se dela lotili zelo samostojno in ustvarili povsem svoje vzorce.
Mandale smo pustili v prostorih Društva ASPI, kjer so še danes na ogled. Tako so postale del prostora in lep spomin na naše skupno ustvarjanje.
Pomladne rože iz kosmate žice
Tretja delavnica je potekala 5. marca 2026, ponovno v Ljubljani pod železniško postajo.
Tokrat je bilo precej manj packanja. Ker se je približevala pomlad, sem pripravila kosmato žico, iz katere smo z zvijanjem in oblikovanjem izdelovali rože. Stebla smo nato ovili v zeleni papir.
Čeprav je bila tehnika na videz preprosta, je zahtevala kar precej natančnosti in spretnosti. Pri zvijanju, oblikovanju in sestavljanju rož so udeleženci uporabljali fino motoriko, kar je bila še ena koristna stran takšnega ustvarjanja.
Nastale so pisane rože, ki so jih lahko odnesli domov. Meni pa je bilo zanimivo opazovati, kako lahko že preprosti materiali ponudijo veliko možnosti za ustvarjanje.
Fraktalno risanje – med pravili in umetniško svobodo
Po nekajmesečnem premoru smo se 13. avgusta 2026 ponovno srečali, tokrat v prostorih Društva ASPI v Domžalah. Izvedla sem delavnico fraktalnega risanja.
Pri fraktalnem risanju najprej z zaprtimi očmi in črnim flomastrom rišemo proste, vijugaste črte, ki se med seboj križajo. Nato nastale prostore pobarvamo z barvicami. Pri tem je zanimivo prav to, da imamo določena pravila, znotraj njih pa veliko svobode.
Takšen način ustvarjanja je lahko za osebe z avtizmom še posebej zanimiv, ker združuje strukturo, predvidljivost in možnost individualnega izražanja. Navodila so jasna in imajo določen potek, vendar končni izdelek ni vnaprej določen. Vsak lahko izbere svoje barve, način barvanja in tempo dela.
Pri ustvarjanju se lahko človek umiri, usmeri pozornost na eno dejavnost in za nekaj časa odmislijo druge dražljaje in skrbi. Pomembno pa je tudi, da ni treba znati “risati”. Pri fraktalnem risanju ni napačnega rezultata – vsaka risba je drugačna.
Tokrat je bil obisk nekoliko slabši, kar je verjetno povezano s počitnicami, pa tudi s tem, da je večina udeležencev bolj navajena na srečanja v Ljubljani kot v Domžalah. Kljub temu smo ustvarili zanimive in zelo različne izdelke.
Fraktalno risanje se mi zdi tako zanimivo, da bi ga z veseljem ponovila jeseni, morda ponovno v Ljubljani.
Ustvarjanje, ki povezuje
Vsaka od teh delavnic je bila drugačna. Pri nekaterih je bilo več pogovora, pri drugih več tišine in zbranosti. Nekateri so potrebovali veliko navodil, drugi skoraj nič. Nekateri so se želeli držati predlagane tehnike, drugi so jo takoj prilagodili po svoje.
Prav to se mi zdi pri takšnih delavnicah najlepše. Ni pomembno, da so izdelki popolni. Pomembno je, da je vsak udeleženec nekaj naredil po svojih zmožnostih in da je pri tem lahko užival.
Tudi sama sem se skozi te delavnice veliko naučila. Predvsem sem ugotovila, kako pomembno je, da navodila prilagodimo posamezniku. Pri osebah z avtizmom je lahko zelo pomembna jasna struktura, vendar to še ne pomeni, da jim moramo odvzeti ustvarjalno svobodo. Ravno nasprotno – ko vedo, kaj se od njih pričakuje, lahko znotraj teh meja pogosto ustvarjajo zelo samosvoje in zanimive izdelke.
Zato menim, da so likovne delavnice za osebe z avtizmom zelo koristne. Ne samo zaradi samega ustvarjanja, ampak tudi zaradi druženja, sprostitve, razvijanja fine motorike, usmerjanja pozornosti in občutka uspeha ob tem, ko nekaj ustvarijo sami.
Želela bi si, da bi se za takšno prostovoljsko delo odločilo še več ljudi. Ni treba biti vrhunski umetnik. Potrebni so predvsem dobra volja, potrpežljivost, pripravljenost poslušati in nekaj ustvarjalnosti.
In če se pri tem naučimo tudi mi česa novega o svetu avtizma, je to še toliko večja vrednost.
Ustvarjanje namreč ne povezuje samo barv in oblik. Povezuje tudi ljudi.
Veronika Wiegele
