AVTIZEM

Najpomembneje pri komunikaciji z osebo s SAM je, da se le ta ob nas in v prostoru kjer se nahajamo počuti varno in prijetno. Zato je pomembno, da osebo s SAM spoznamo do te mere, da razumemo katere so njene senzorne posebnosti. Če jo moti zvok, se mu bomo skušali izogniti ali ga spremeniti, če jo moti svetloba, skupaj poiščemo rešitev za to. Nam prijeten vonj v kuhinji je lahko za osebo s SAM neznosen smrad. Dokler je oseba s SAM izpostavljena kateremu izmed senzornih dražljajev, ki ji povzroča trpljenje, bo tesnoba tako velika, da najbrž ne bo mogoče stopiti v kakršenkoli pristen stik.

Vsako osebo s SAM skušajmo sprejeti takšno kot je in je ne skušajmo spreminjati. Resnično učinkovito je, če oseba s SAM čuti, da je ljubljena. Hkrati je to odlična priložnost, da sami v sebi razvijamo kapaciteto za ljubezen in tako tudi mi osebnostno rastemo. 

… četudi je včasih to težko. Največkrat je to zaradi tega, ker tudi sami sebe ne razumejo. Mnogokrat ne vedo kaj sploh čutijo. Pomembnejši je trud in potrpežljivost, kot pa končen rezultat. Če se osebo s SAM trudimo razumeti, ji s tem dajemo vrednost. Čutila bo, da nam je pomembna, vredna ljubezni. Tako se bodo vrata za povezovanje večkrat odprla, kot pa če obupujemo, češ, da jo je nemogoče razumeti.

Ločimo diagnoze od osebe. Diagnoze (nalepke) so za to, da strokovnjaki opišejo in poimenujejo presek določenih težav, da se je o njih lažje pogovarjati, jih raziskovati in najti za njih rešitve. Ne povedo pa nič o osebi, niti ne o njenih talentih in darovih. Lahko pa pretirano poudarjanje oz. ukvarjanje z diagnozo zelo zruši občutek za lastno vrednost. Hitro se namreč čuti, da nas zanimajo bolj diagnoze, kot pa kdo oseba pred nami v resnici je in kaj v življenju rada počne. Iščimo raje pristen in iskren stik.

Kljub nekaterim, za nas morda nekoliko nenavadnim vedenjem (zibanje, vrtenje, tekanje sem in tja, nenavadni gibi rok, vokalizacije in drugo), imajo vedenjski odzivi za osebo s SAM smisel in pomen. Vedenja si nikar ne razlagajmo kot namerno provokacijo, izzivanje, blatenje ali celo hudobijo. Naj si bo videti še tako nenavadno, neprijetno, zoprno ali nesramno, po vsej verjetnosti gre le za obrambo zaradi odpora do nečesa ali neposrečen poskus postavljanja meje. Včasih pa s takšnim vedenjem skušajo izvabiti določeno (čustveno) reakcijo, ki jih lahko pomiri ali celo zabava. Tudi pri otrocih s SAM lahko neželeno vedenje pomeni tudi iskanje pozornosti. Učinkovito je, nagrajevati in se odzivati na želeno vedenje in mirno sprejeti neželenega. Seveda je potrebno postaviti tudi meje, vendar je to posebna veščina, ki zahteva vsaj nekoliko »vaje«. Meje je potrebno postaviti na pravilen način, nepravilen način lahko sproži le še hujšo reakcijo in povzroči veliko stisko. Vsekakor je to področje (poleg senzornih težav) eno najzahtevnejših in ga je smiselno reševati ob strokovni pomoči.

Večina oseb s SAM ne mara sprememb. Spremembe jih lahko spravijo v tesnobo. Vendar brez sprememb seveda ne gre. Zato jim napovejmo, kaj se bo zgodilo. Povejmo jim tudi kdaj. Opišimo, narišimo, pogovarjajmo se o tem, kar prihaja. Tesnoba je strah pred neznanim. Četudi so spremembe nujne, ni dobro, da s prevelikimi spremembami povzročamo preveč tesnobe. Prevelika tesnoba lahko naredi veliko več škode za zdravje kot počasnejši napredek.  

Zavedajmo se, da nam možgani omogočajo, da se veliko lažje prilagodimo kot oseba s SAM. Imejmo razumevanje, da je z druge strani to mnogo težje in bo tako stopnja prilagajanja bistveno nižja. Ne pričakujmo pol – pol; vsaj ne na začetku. To se ne zgodi zato, ker oseba s SAM noče, ampak zato, ker (še) ne zmore. Pozitivno pri tem je, da v odnosih z osebami s SAM rasteta tudi naša fleksibilnost in sočutje.

Otrok in mladostnik imata pomembno različne razvojne potrebe, drugače se oblikujejo želje in pričakovanja. Svet čutenj pri mladostniku je drugačen kot pri odraslem človeku. Najlažje nam bo, če pomislimo, kaj je bilo nam pomembno v določenem starostnem obdobju, nato pa skozi prizmo tega spoznanja skušamo razumeti osebo, ki je pred nami. Po drugi strani pa se vam bo najbrž zgodilo, da vašemu najstniku s SAM morda sploh ne bodo pomembne iste stvari kot drugim sovrstnikom. Prav tako je dobro imeti v mislih, da odraščajoče osebe s SAM običajno za svojim sovrstniki glede čustvene zrelosti nekoliko zaostajajo.

Vzemimo te usmeritve takšne kot so, zgolj usmeritve in ne pravila za ravnanje. Preizkusimo, kaj deluje in poiščimo svoje povsem edinstvene rešitve za vsako osebo posebej. Pri tem nam lahko pomagajo izkušnje ljudi, ki to osebo že od prej poznajo: starši, sorodniki, učitelji in soc. delavci v vrtcu, nižjih razredih, asistenti in drugi. Več glav več ve. Ne ustvarjajte pa si svoje podobe o osebi neposredno na njihovih izkušnjah. Te naj vam bodo le v pomoč.

Osebe s SAM so krasni učitelji za življenje. Zavedajmo se, da imajo tudi oni za nas mnogo pomembnih sporočil in modrosti. Zato jih spoštujmo in bodimo ponižni. Vsak se lahko od vsakega kaj nauči. V njih bomo našli ogromno ljubezni, pa tudi življenjske modrosti, ki v hitrem svetu, v katerem živimo, lahko zbeži mimo nas, ker se nismo pripravljeni ustaviti. In morda boste tudi vi ugotovili, da je oseba z avtizmom lahko zelo dober, zvest in zanimiv prijatelj oz. sopotnik v življenju.