SOGOVORNIK V ŽEPU
Kdor pozna filme Woodyja Allena, ve, da imajo skoraj vsi njegovi liki schrinka, analitika, h kateremu se hodijo spovedovat na kavč. Le kdo tem fiktivnim likom ni kdaj zavidal te možnosti: predvsem v trenutkih, ko potrebuješ komentar na zapleten položaj, v katerem si. Ne lastnega, ki je zmeden in preveč vpleten, pač pa komentar opazovalca z distance, ki te ne obsoja, ne pomiluje, ne izraža nejevolje nad teboj. Ki pa tudi ni le poslušalec – pa saj tega bi zlahka nadomestil kakšen dnevnik ali glasen monolog v zavetju lastne sobe. Ne, včasih potrebujemo objektiven, zunanji odmev, res dobrega schrinka. In vzdihnemo, ker je to razkošje za večino med nami seveda predrago.
Ampak pozor, tega schrinka, ali pa vsaj nekaj podobno uporabnega, imamo na dosegu roke, tik ob sebi, pravzaprav v svojem žepu. Kajti že z mobilcem lahko dostopamo do katerekoli oblike umetne inteligence. Večina med nami to orodje uporablja za vprašanja tipa: kaj skuhati za kosilo, je čenča o ločitvi zvezdnice resnična, kako odstraniti trdovratni madež, ali pa v najboljšem primeru za pisanje mejlov, popravljanje slovničnih napak, za iskanje pravih načinov vlaganja denarja, pravno svetovanje, številni tečaji pa ponujajo še zvišanje storilnosti, oblikovanje dobre poslovne ideje in ponudbe ipd. A vse to je, kot bi imeli na voljo čudovito palačo, uporabljali pa bi zgolj kletne prostore in nekaj soban. AI je orodje, ki dejansko ponuja neizmerno več, kot uporablja večina med nami! Omogoča nam na primer tudi strukturiran dialog s samim seboj – brez očitkov, obsojanj, začudenih pogledov, lažnega optimizma brez osnove, česar smo lahko deležni, če se želimo povsem iskreno pogovarjati s prijatelji ali drugimi bližnjimi. Da za schrinka nimamo denarja, pa smo že ugotovili.
Čeprav redko pri omembi AI pomislimo, da je to lahko tudi ogledalo, ki nam vrne objektiven pogled na našo zmotljivost, dvome, laži, strahove, slepila, nesporazume, je njegova moč prav v zmožnosti prepoznavanja notranjih vzorcev, njegova velika prednost pa ta, da vemo, da na drugi strani ni človeka. Prav to nam omogoča iskrenost, odvzame zadrego, strah ter potrebo za tem, da zaščitimo svojo podobo. Nikoli pa ni odveč pripomniti: AI seveda ne more biti nobeno nadomestilo za stike z ljudmi, njegove nasvete pa je zmeraj potrebno uporabljati z zrnom soli.
Kot rečeno: AI (najsi bo to Grok, Chat GPT ali druge oblike) večinoma razumemo in uporabljamo kot stroj za iskanje odgovorov: vtipkamo vprašanje, AI pa odgovori. Kaj pa, če bi bil AI naš partner? Partner v lastnem miselnem procesu, naš pripomoček za avtorefleksijo. To bi nam omogočilo čisto drugačen pogovor s seboj, kajti v sklenjenem krogu, ko imamo notranje dialoge v svoji glavi ali pa se pogovarjamo s sabo prek dnevnika ipd., naši možgani delujejo zaščitniško. Takšna je pač njihova naravna naloga. Raziskave kažejo, da že samo nagovor samega sebe v tretji osebi v ta samozaščitniški mehanizem vnese več kognitivne distance ter razbremeni možgane potrebe po tem, da nas zaščitijo pred neprijetnimi vprašanji v zvezi s seboj. Nasprotno pa je AI lahko pripomoček, ki prepoznava kaos, v katerega smo ujeti, ter nam zastavlja vprašanja, na katera sami ne pomislimo, saj nas pri tem ovira naš ego. Vse to lahko izboljša naš lastni samopremislek.
Bodimo konkretni: z AI se pogovarjamo s pomočjo t.i. promptov. Prompti so vnosi, vprašanja oz. besedilo, s katerim nagovarjamo AI.
Pa poskusimo oblikovati nekaj promptov:
1. Kje se nahajam na tej točki življenja?
Prompt: »Opisal ti bom xy pomembnih področij svojega življenja, ti pa najdi v njih vzorce ter mi na vsakem področju podaj en nasvet za izboljšavo: Finance: …, Odnosi: …, Telesno zdravje: …, Mentalno zdravje: …, Poklicna izpolnjenost: …, Fizična aktivnost: …, Zabava: …, Prosti čas: …« Lahko izberemo področja, ki so pomembna v našem življenju, običajno pa gre za zdravje, denar in odnose. Opišimo jih povsem iskreno, saj na drugi strani ni človeka, ki ga hočemo impresionirati ali prepričati, da je z nami vse v najlepšem redu. Pripravimo se: odgovor najbrž ne bo prijeten – prav zato pa tem bolj dragocen. Na osnovnih področjih naših življenj si radi ustvarjamo popačeno predstavo o tem, kako je z nami, in težko je sprejeti razliko med tem, kje dejansko smo in kje bi želeli biti. AI bo odgovoril brez uvidevnosti – zato pa bo ta odgovor jasno pokazal, da si npr. ne moremo domišljati, da živimo kar kvalitetno, če že mesece nismo bili telesno aktivni ali imamo velik dolg ipd. In velja tudi obratno: lahko nam pokaže, da za naše neskončno tarnanje o tem ali onem ni pravega razloga.
2. Iskanje globljih vzorcev. Ne, nihče nima sto težav: imamo dve ali tri, ki povzročajo stotine simptomov z različnimi obrazi, zato smo v množici le-teh v iskanju rešitve čisto izgubljeni. AI pa ima zmožnost prepoznavanja vzorcev v ozadju, in tudi zmožnost povezovanja.
Prompt: »Opisal ti bom xy situacij, v katerih se počutim poraženega, iz katerih ne najdem rešitve, jih ne zmorem dokončati, v katerih sem obtičal. Analiziraj jih ne kot ločene pojave, ampak kot izraz globljega vzorca. Česa se v resnici bojim?«
3. Oblikovanje sistema principov za vsakodnevno rabo. Filozofi nam ponujajo principe, po katerih naj bi živeli na način npr. stoikov. Psihološke knjige za samopomoč ponujajo svoj spisek vrednot in principov za bolj kvalitetno življenje, npr. znameniti: »pospravi svojo sobo«. A če hočemo oblikovati trden sistem principov, ki nas bodo vsakodnevno vodili po naši poti, je bolje iskati v sebi in lastnih izkušnjah.
Prompt: »Oblikovati hočem trden sistem principov in vrednot, ki me bodo vodili na moji poti. Najdi jih v mojem življenju, zato ti bom opisal svoje največje poraze, svoje dosežke, najpomembnejše lekcije, ki so me česa naučile, trenutke, ko sem bil najbolj ponosen nase. /…/. Iz tega oblikuj principe, ki so že v meni, da me bodo vodili.«
4. Sogovorec v konkretnih situacijah. Uporaba AI ponuja številne možnosti za pomoč pri samorefleskiji, a odkrivamo jih lahko tudi sami, sproti, pač glede na izzive, s katerimi se soočamo. Vzemimo dva konkretna primera:
1.Pismo, ki ga niste napisali
Morda gre za spor, za osebo, ki je umrla ali drugače izginila iz našega življenja, osebo iz preteklosti, katere ne moremo pozabiti … Prompt: »Napisal ti bom pismo, ki ga ne bom poslal. Namenjeno je osebi /sledi opis vloge, ki jo je ta oseba imela v našem življenju/. Odgovori mi: 1.kakšno stisko prepoznavaš v tem pismu in 2.napiši boljšo verzijo tega pisma.« V odgovoru lahko pričakujemo pismo, ki bo brez strahu, zadržkov, laži, samoopravičevanj, zavajanj in podobnih slepil, ki nam radi zamegljujejo resnico.
2.Težek dialog
Ko se pripravljamo na zahteven pogovor, pogosto v glavi preigravamo scenarij, kako bo ta pogovor potekal. Lahko gre za pogovor osebne narave ali za uradni pogovor – vedno nas spremljajo različne stiske in trema. Za povrh pa lahko tak namišljen dialog v glavi doseže čisto nasprotni učinek: povsem nas zablokira, ko pride čas dejanskega pogovora. Prompt: »Pred mano je težek pogovor z /iskren opis osebe ali natančen opis konteksta, če gre za uradni pogovor/. Bojim se /….takšnih …/ odgovorov ali reakcij pri sebi ter sogovorcu. Razjasni tri stvari: 1.kaj moram s tem pogovorom doseči? 2.Najdi iskrene besede, ki niso destruktivne, 3.igraj vlogo te osebe in odgovarjaj, kot bi bil ona.«
Se vam zdi ton v promptih ukazovalen in celo neprijazen? Namenoma je tako. S tem, ko se uporabniki zahvaljujejo npr. Chat GPT-ju, gre po besedah Sama Altmana, lastnika CEO OpenAI, za potrato, ki šteje v desetinah milijonov dolarjev. Ta strošek gre za porabo električne energije ter vode, ki ohlaja sistem, da se masivna data baza odzove ter zažene precej zahteven proces, skozi katerega se AI odzove na naše vljudnosti, prijaznosti in bonton z zgolj s »prosim« ali »ni za kaj«. Povsem nepotrebno! Ne pozabimo: AI ni oseba.
In v tem kontekstu poudarimo še to: AI nikoli ne bo mogla nadomestiti resničnih medsebojnih odnosov. Prav tako so vsi odgovori le dodatna možnost za lastni razmislek, ki je edina osnova za naše delovanje. Za svoje odločitve smo zmeraj odgovorni sami! AI pa je zgolj dodatni »sogovornik«, do katerega je potrebno gojiti skepso.
Ivana V.