Zgodba na spektru: Orlando Stepančič – Oseba s SAM

Sem Orlando Stepančič, star 28 let. Med vikendom z enim bratom (imam dva brata) in starši živim v Senožečah, čez teden pa z mamo istim bratom v Ljubljani. Diagnozo Aspergerjev sindrom sem dobil šele leta 2019, kljub temu, da je bil sum že od leta 2010, simptomi pa vidni že iz otroštva. Diagnozi (Avtizem in Epilepsija) sta imeli negativen vpliv na iskanje dela in bil sem povsod zavrnjen. To je vzrok, da sem trenutno prostovoljni delavec v skladišču. Pozitivno pa je to, da se tam kjer sem trenutno, odlično razumem z sodelavci, ki me sprejemajo takšnega kakršen sem.

Na osnovni šoli nisem imel nekih stalnih prijateljev. Pa tudi sošolci so me neresno jemali. Primer: S sošolcem štopava za nek poskus in cel razred je uporabil čas, ki ga je nameril sošolec, mojega pa nobeden, razen mene.

Na srednji šoli dobim prvega stalnega prijatelja, s katerim se še danes srečujem.  Problem pa je, da sem zaradi svojih problemov moral hodit na srednješolski program, ki me ni popolnoma nič zanimal. Na Ekonomski šoli namreč nismo imeli pouka Fizike, ostalih naravoslovnih predmetov pa le malo. Vendar sem bil zaradi tega še toliko bolj ponosen, ko sem prejel priznanje iz Astronomije.

Največja razlika med mano in sošolci je bila, da so bili marsičesa sposobni za kar so bili kaznovani. Tega jaz nisem počel. Primer: Cel razred si je iz elektronskih dnevnikov brisal izostanke in tako so vsi v razredu dobili ukor. Zame je bila že neopravičena ura huda kazen.

V otroštvu sem več bral romane, danes pa sem osredotočen predvsem na strokovno literaturo znanstvenega področja. Danes mora biti vse to branje opravljeno ob kavi, če se le da tudi ob glasbi.