Karolina Zgaga – prostovoljka

Zgodba na spektru: Karolina Zgaga – prostovoljka

Kot prostovoljka z Društvom ASPI sodelujem že četrto leto, informacijo, da iščejo prostovoljce, pa sem zasledila med spremljanjem novic na spletni strani fakultete. Ker me je prineslo s čisto drugih vetrov (študirala sem primerjalno književnost in slovenistiko), me je bilo zelo strah, kako se bom s tem spopadla – moje poznavanje avtizma je takrat temeljilo na ogledu filma Temple Grandin J. Vendar sem skozi nekajmesečna srečanja na delavnicah pridobila veliko bistvenih informacij, ki sem jih nadgradila z brskanjem po priporočenem gradivu.

Osebno asistenco nudim odrasli ženski, in sicer od začetka leta 2019. Najino spoznavanje je bilo zelo prijetno, čeprav sem si sama pred tem v glavi zdramatizirala kup strahov. Ker po naravi nisem ravno klepetulja, na delavnicah pa so poudarjali, da so avtisti zadržani, me je od vsega najbolj skrbelo, kako se bova z uporabnico ujeli. Vendar sem hitro ugotovila, da se ne da kar tako posploševati, saj se je izkazalo, da je moja uporabnica izjemno zgovorna. Najino delo je bilo sprva naravnano prav k temu – druženju, da sva vzpostavili zaupanje (meni pa je to pomagalo, da sem se znebila strahu, da bom kaj naredila narobe). Tako sva se večino časa sprehajali, kuhali ali pa debatirali o kakšni zanimivi temi. Zame je bil ob tem največji uspeh, da sva razvili zaupanje do asistence (odločila se je, da bo sodelovala tudi z drugimi asistentkami).

Največ težav sem imela pri doseganju enega od ciljev: kako uporabnico preusmeriti od izogibanja vožnji z javnim prevozom, ki ji predstavlja stisko. Pri tem mi je zelo pomagalo sodelovanje na intervizijah z izkušnjami drugih prostovoljcev, pa tudi pogovor z mentorico, ki mi je priporočila različne metode dela. Opazila sem, da je zelo koristno, da z uporabnico delim tudi svoje strahove in načine reševanja težav. In predvsem, da uporabnici prisluhnem in ji nudim občutek sprejetosti. Včasih sicer preizkuša mojo potrpežljivost z glasnim preklinjanjem ali žgečkljivimi šalami, zaradi česar marsikateri človek čudno pogleduje proti nama. Skozi leta sem se naučila, da takšnih odzivov ljudi ne jemljem osebno in se jim samo nasmehnem. Hkrati pa skušam biti z uporabnico o svojem nelagodju čim bolj iskrena, kar se mi vedno poplača – na moja čustva se tudi ona odzove iskreno in mi zaupa svojo stisko.

Kljub kakšni takšni cvetki je delo zelo nagrajujoče. Skozi leta sva namreč spletli prave prijateljske vezi in zdaj ona opozarja na moje hibe in modruje z nasveti J. Zaradi nje in druženja z ostalimi člani Društva ASPI sem postala bolj odprta in samozavestna ter opremljena z raznovrstnimi tehnikami, ki mi koristijo tudi v osebnem življenju. Prav zato zelo rada sodelujem z ASPI-jem in bi ga vsem tistim, ki razmišljate o prostovoljstvu, priporočila – so zelo dostopni, polni koristnih informacij in idej za reševanje problemov z uporabnikom. Sicer pa verjamem, da se lahko pri delu z osebo s SAM izogneš veliko konfliktom (ali jih hitro rešiš) že samo s tem, da si čim bolj iskren. Ter da osebe s SAM ne dojemaš kot nekoga drugačnega, temveč kot enakovredno osebo, s katero si pripravljen zgraditi pristen odnos.