Intervju z Aliaso
»Ne dovolim, da bi mi kaj preprečilo, da dosežem svoj cilj.«
Aliasa je mlado dekle, ki zna vzeti svoje življenje v svoje roke. In ki ima za to tudi pogum! Tokratni intervjuju se omejuje samo na en vidik njenega življenja, ki ga lahko imenujemo uspešna zgodba, na samostojno bivanje zunaj družinskega kroga. Poleg tega, da ji je uspelo obvladati samostojno življenje, je Aliasa polna različnih drugih talentov: je pohodnica, slika na kamne, piše, je prostovoljka … Poznam jo že nekaj let in meni je pri njej najbolj ljubo, da zna njeno razmišljanje ubirati nepričakovane smeri, njene odločitve pa so zmeraj za kanec bolj pogumne, kot pričakujem. Draga bralka in bralec, kar pripravi se: Aliasina izkušnja te lahko navdihne, saj njeni čisto konkretni nasveti zvenijo kot nekaj, kar zmore vsakdo, njen pogum pa vzpodbuja k ponovnemu razmisleku o rečeh, ki so nedvomen izziv, a hkrati tudi nujnost – o vstopu v samostojno življenje v lastnem domu.
- Kaj je bil poglavitni razlog ali motiv za selitev? Si si selitve od doma želela ali je bila to odločitev, v katero si bila prisiljena?
Moja odločitev je bila čisto moja in je izvirala iz velike želje po odhodu na svoje v mesto. Želela sem si, da bi bila bolj samostojna, prevzela več odgovornosti in bila bližje svojemu socialnemu življenju (služba in družba), ki se je vedno v celoti odvijalo v Ljubljani.
Poleg tega bi imela več zasebnosti in reda. Za kontekst – pred selitvijo sem živela z mamo v hiši na vasi, v sosednji hiši pa živi še nekaj drugih članov naše družine. Tam imamo posebno ureditev notranjih prostorov, na primer odprt koncept, ki je pomenil, da nisem imela stene ali vrat in je bila moja soba le del večjega prostora.
Kar dolgo pred odhodom sem imela v sebi trenje zaradi dveh nasprotujočih si sil: želje in strahu pred tem novim podvigom. A doma me niso nikoli odslovili. Lahko bi ostala kolikor dolgo bi hotela.
- V resnici nisi živela sama. Lahko poveš, v čem je bila glavna razlika med bivanjem z družinskimi člani ter bivanjem s tujci? Si želiš, da bi živela sama in čisto samostojno ali pa imaš raje bivanje v bolj ali manj povezani skupini sostanovalcev?
V letu 2022 sem na kratko stanovala v garsonjeri, ki sem si jo delila s prijateljico. Od decembra istega leta do septembra leta 2025 pa sem stanovala kot najemnica sobe na Viču, najprej v eni hiši, nato v drugi. To se je dogajalo med mojim dvaindvajsetim in šestindvajsetim letom.
Tako da, ja, živela sem s sostanovalci, vsak je najemal lastno sobo, še nikoli pa v lastnem gospodinjstvu. Glavna razlika med bivanjem pri družini in najemom je bila ta, da nisem bila tako sproščena kot z družino. To je bilo težko, ker sem se maskirala in nikoli do konca udomačila, prijetno pa zato, ker mi nekatere navade in dejanja (tisto, kar me po navadi zmoti) ljudi, s katerimi stanujem, pa z njimi nisem čisto domača, ne gredo tako na živce. Od nekdaj sem si želela živeti čisto sama in tega si še želim, vsaj preizkusiti za neko obdobje. Izjemno bi uživala v tem, da bi po svoje uredila kuhinjo in kopalnico, česar še nikoli nisem mogla. A težko rečem, kaj je lepše. Pred leti sem mislila, da bi bilo živeti sam fantastično in veliko boljše, kot da si z drugimi deliš določene prostore. Zdaj pa vem, da ima tudi to svoje prednosti in da nekaj socializacije paše. Celo zame, izkušeno samotarko, je lahko samote preveč. Bomo videli, ko bo prišel čas. Do zdaj za večji luksuz kot delitev sanitarij in kuhinje ni bilo priložnosti.
- Kateri del gospodinjstva ti je šel najbolj na živce in kaj imaš pri vzdrževanju svojega doma rada? Katera je bila največja težava in kako si se jo naučila obvladovati? Vsi vemo, da samostojno gospodinjstvo pomeni odgovorno razpolaganje z denarjem. Je šlo to zlahka ali se ti je dogajalo, da si ob koncu meseca morala mičkeno “krpati”? Kako je bilo z nakupovanjem hrane, skrbjo za plačevanje računov, urejanjem pospravljanja – je šlo to zlahka ali se je bilo treba šele priučiti in učiti na napakah?
Najbolj me je motilo pospravljanje in hkrati sem ga imela najraje. Stvar je v tem, da zelo rada čistim, a ko sodeluješ z drugimi, se lahko vse zakomplicira. Nekateri ne pospravijo, ko so na vrsti. In potem se moraš ti s tem ukvarjat, ker se drugi ne bodo. Morda ne znajo pospravljati dobro. Ne vejo, da je treba tudi s pripomočki za čiščenje storiti to, čemur so namenjeni – jih čistiti. Ko sem si vzela metlo, sem morala najprej z nje otrebiti plast debelih kosmičev iz prahu in las. Ali pa ne vejo, da je treba očistiti posodo, preden jo daš v pomivalni stroj, da ni v njej hrane. Med tednom (čistilo se je za vikend) je včasih kak sostanovalec pustil polno korito umazane posode, če ni bilo prostora, je ostala naložena na pultu. Zaradi takih reči sem se obremenjevala. Nekatere tehnične stvari v hiši so pogosto povzročale težave. Vsaj enkrat na mesec sem se ukvarjala z oknom, ki pušča, zaradi katerega mi je deževalo na posteljo, ali pa z nedelujočo elektriko, zaradi katere so morala vrata moje sobe ostati odprta, da sem lahko kabel grelca s podaljškom vklopila na hodniku. Poleti mi je bilo vedno prevroče in neštetokrat sem plezala na lestev, da bi montirala žaluzije za strešna okna, ki so vztrajno padala dol. Tako je bilo v prvi hiši. V drugi je bil lastnik bolj urejen in vesten, sostanovalcev manj, tudi starejši, ti znajo biti bolj resni kot študenti.
Bolj osebne stvari, kot so na primer finance, so bile zame čisto enostavne in sem v njih uživala. Zdaj sem presenečena, da sem tako dobro rokovala z njimi, takrat pa mi je bilo to samoumevno. Bila sem stroga pri skrbi za svoj denar in mi ga je redkokdaj zmanjkalo proti koncu meseca. Vedno sem urejeno in pravočasno oprala perilo in bila skrbna pri vseh korakih tega procesa. S kombinacijo pešačenja in avtobusa sem hodila po nakupih za živila in čistila. Nekatere stvari so bile priučene, nekatere pa so kar intuitivno prišle iz mene, kot da sem vedno imela potencial, potrebno je bilo samo okolje, ki me je prisililo v to, da jih opravljam. Račune sem plačevala že prej, celo z ročnim izpolnjevanjem položnic in oddajo na pošti, preden smo imeli avtomatiziran proces in bančne aplikacije. Na take stvari sem se privajala, ko sem še živela pri družini. V najemu je stroške plačeval lastnik, mi smo mu samo dali denar. To mi je bilo bolj všeč, saj mi je odvzelo nekaj bremena. Izzivov je bilo že drugih dovolj. Že prej, v garsonjeri, ko sem imela precej manj denarja, sem obvladala kupovanje. Izbrala sem trgovino z najnižjimi cenami, vedela, katera živila so poceni in nasitna in dala vse v kalkulator, še preden sem zaključila na blagajni. Vem, da so moji možgani potrebovali tak pritisk za dober razvoj, ker sem se v tem procesu počutila udobno!
- Kaj je najpomembnejši pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se v svojem domu dobro počutiš?
Pri iskanju sobe sem imela dva glavna pogoja. Da najamem celo sobo zase in da so stroški všteti v ceno najema. Nikoli ne bi najela postelje in si delila sobe z osebo, ki je prej nisem poznala. Še zdaj me je kar strah, če samo pomislim na to. Spočijem se lahko samo, če imam en prostor zase, kjer lahko dam vsaj nekaj maske dol.
Želela sem, da cena najema vključuje stroške in je fiksna ter se ne spreminja iz meseca v mesec. Različne številke vsak mesec bi mi šle na živce, preveč bi imela za razmišljat, koliko denarja mi je ostalo. Če bi imeli ločene števce, bi pozimi bila v skušnjavi, da znižam gretje in trpim, da bi prišparala. In še kaj. A glede tega sem postala malo bolj fleksibilna.
Imela sem pa še eno potrebo in to je bil povezovalni člen v obliki varne osebe. V primeru garsonjere je to pomenilo, da je moja prijateljica, cimra, od začetka komunicirala z lastnikom, jaz pa ne. Pri prvi sobi pa je bila to druga prijateljica, ki mi je pokazala prostore, preden sem kontaktirala najemodajalca, potem je še nekaj časa stanovala v hiši z mano. Tudi pri najemu druge sobe sem imela nekaj komunikacijske podpore, enega od sostanovalcev pa sem tudi bežno poznala od prej. Sklep je, da pomaga, da ni čisto vse novo in da te nekdo podpira pri dogovarjanju. Imela sem privilegij, ker imam kar nekaj prijateljev ter vez in ni bila taka podpora nič posebnega. Kaj pa nekdo drug, ki je sam? V idealnem svetu bi pomagal starš ali nek asistent. A to bi izstopalo, razen če bi povedal, da gre za avtista. Potem pa se sprašujem, koliko lastnikov nepremičnin v oddaji bi to razumelo, ne da bi se ustrašili, kaj to prinaša, kaj pomeni …
- V kakšnem smislu te je bivanje zdoma najbolj spremenilo?
Da sem bolj pogumna. Pogum ne pomeni odsotnosti strahu. Pomeni, da delam stvari, ki me strašijo. In selitev je bila strašljiva. In potem naslednjič, ko naredim podobno stvar, mi je malo lažje. Vseh teh procesov se jaz zavedam in imam v svoji glavi študijski krožek o njih. Zato me tudi zabavajo, ne samo spravljajo v stisko, in imam motivacijo, da jih počnem.
Zdaj lažje verjamem vase. Ne dovolim, da bi mi kaj preprečilo, da dosežem svoj cilj, če ga jasno vidim. Ko si nekaj dovolj močno želim, najdem način, da to dosežem.
- Kako bi zase, v starosti 26 let, definirala samostojnost? Je to predvsem finančni vidik ali daješ več poudarka na sposobnost, da si znaš sama organizirati lastni dnevni in tudi dolgoročni ritem življenja?
Samostojnost zame pomeni nekaj storiti brez pomoči in prav tako biti dovolj pameten in sposoben, da kdaj prosiš za pomoč. Na različnih področjih smo lahko samostojni in vsak po svoje pridobiva samostojnost, v svojem tempu, osamosvoji se do manjše ali večje mere, ima individualen vrstni red … Jaz ne vozim, en moj prijatelj pa ima izpit in še nikoli ni živel sam. To spoštujemo in v krogih nevrorazličnih posameznikov se temu ne čudimo.
- Ta hip spet živiš pri družini. Ali načrtuješ in si želiš ponovno zaživeti po svoje ali se ti zdi, da je zaenkrat dovolj ta enkratna izkušnja in si se iz nje dovolj naučila?
Vedno delam načrte in sanjarim, ne morem si pomagati. V tem trenutku že več mesecev gledam objave sob in garsonjer v oddaji, a vse kaže, da se iz te moke ne bo spekel noben kruh. Obenem se veselim svojega lastnega stanovanja, ki me čaka nekje v prihodnosti. Imela bi nekaj manjšega v Ljubljani, blizu centra. To mi je cilj že od malega in v odločitev sem prepričana, a ne gre kar tako in pred mano je še dolga pot. A enkrat se bo že uresničilo. Zato poskušam ponovno nekaj najeti in tudi naokoli med znanci sprašujem, če ima kdo kaj zame, da med potjo do lastnega doma ne bi bila neučakana.
- Se ti zdi, da se na kraje zelo navežeš in bi te pogoste selitve, denimo zaradi podnajemništva, begale in motile? Bi to lahko bil razlog, da si ne bi želela znova najemati stanovanja?
Na kraje in ljudi se močno navežem, vendar to sploh ne bi bil razlog, da ne bi šla ponovno v najem. Nova poznanstva lahko sprejmem in od starih se poslovim, kljub temu da imam kot nevrorazlična oseba močan občutek zvestobe in navezanosti. Naporne selitve tudi zdržim, ker sem še mlada. Največja ovira je cena. Sobe se dandanes oddajajo tudi po 600 evrov, našla sem eno za rekordnih 1000 evrov. Potem so tu še drugi faktorji in na koncu je redkokateri oglas obetaven. Recimo večina sob se oddaja študentom. Na srečo se to spreminja, ker vsi vemo, da je vedno več oseb po končanem študiju primoranih bivati v sobi s sostanovalci in tako se tudi starost, pri kateri še bivamo na ta način, viša – do 30, 40 let in še več …
- Bi ostalim spektralcem svetovala selitev od staršev ter “avanturo” samostojnega življenja ali pa te je morda preveč izčrpalo?
Bi! Vsem bi svetovala, da poiščejo možnost za to izkušnjo in jim jo od srca privoščila. Kadarkoli po osemnajstem letu se vam zazdi, da bi lahko poskusili iti malo zdoma, najdite svoj način. Ogromno vam bo dalo. Lahko je to sobica za eno leto, počitnice v kakem apartmaju, ki si jih organizirate sami, nekajmesečno ali enoletno prostovoljstvo (prostovoljskih priložnosti z nastanitvijo za mlade in žepnino je veliko). Morda imate v družini kakšno dodatno nepremičnino, kjer lahko povadite, če je treba, z asistenco. Večkrat sem videla primer, ko avtistu zgradijo mobilno hiško na parceli, da ima zasebnost. Če imate dohodke, lahko doma varčujete in poskusite biti pol leta v garsonjeri. Dovolite si predstavljati si vse različne možnosti.
Nekoč mi je avtistična oseba povedala, da je zaradi branja mojega prispevka za omejen čas bivala sama in opisala, kako ji je šlo od rok kuhanje. Odlično sem se počutila, da so imele moje besede vpliv na uresničitev dejanja nekoga drugega. Tudi name je imel nekdo nekoč tak vpliv. Povedal mi je, naj sanjam brez misli na omejitve, ki jih znam videti milijon. Tako sem storila, ne da bi poslušala notranji glas, ki pravi, da to pa ni realistično. In svet se je odprl pred mano. Pred štirimi leti sem samo gledala oglase, nikoli ne bi sama poklicala neznanca ali mu poslala sporočila, zdaj pa jih veliko, skoraj mimogrede. Ne dovolite, da vas ustavi prepričanje, da ste zaključili z razvojem in napredovanjem, ko ste postali polnoletni. Ni nam treba ostati fiksirani. Vse življenje se nekam premikamo.
