Dva obraza, dve zgodbi – ena diagnoza
Avtizem plete številne zgodbe in med njimi res ne manjka takšnih, ki navdihujejo in opogumljajo. Pogum je avtistu potreben za to, da sploh zmore spregovoriti o svoji diagnozi, da okolici pojasni specifične značilnosti, ki veljajo zanj, ali da se sooča z izzivi ter tudi sam s seboj in lastnimi strahovi. Navdih, ki ga lahko pri tem črpamo iz tujih zgodb, zagotovo pomaga presegati omejitve in bolje usmerjati lastne poti. Prav dober zgled ima to moč, da daje občutek opore in okrepi lastno voljo in notranjo moč. Poglejmo dve zgodbi, ki navdihujeta!
Obe sta povezani s športom. Ta spada med aktivnosti, ki veljajo za velik izziv za avtiste, hkrati pa šport prinaša veliko pozitivnega: lahko zelo učinkovito dopolnjuje terapijo, ponuja zanimiv vidik družabnosti, dodaja presežno kvaliteto v vsakodnevno življenje … In presenetljivo veliko avtistov najdemo celo na ravni vrhunskega športa! Tukaj sta dve zgodbi iz sveta elitnega športa, ki kažeta dva zelo različna obraza avtizma, obema pa je skupen – uspeh. Seveda tudi športni, a ta se zdi manj pomemben. Več navdiha najdemo v pogumu, ki sta ga oba športnika pokazala v soočanju z diagnozo ter ne le v sprejemanju lastnih posebnosti, ampak tudi v uspešnem vključevanju le-teh v okolje, ki je vse prej kot prilagojeno avtizmu. Nekatere avtistične posebnosti so jima bile na uspešni športni poti v pomoč, druge so bile dodaten izziv – včasih zahtevnejši od vsakršnega športnega tekmeca. Zato je uspeh obeh športnikov več kot samo športni – gre za osebni uspeh, ki ponuja odličen zgled. Spoznajmo Lucy Bronze in Jensona Brooksbyja.
Lucy Bronze
Nogometašico Lucy Bronze lahko predstavimo z osupljivimi statističnimi podatki: s klubi, kot so Liverpool, Manchester City, Lyon, Barcelona in Chelsea, je osvojila 22 pomembnih trofej, med njimi kar pet pokalov Lige prvakov, ter bila leta 2019 nominirana za prestižno zlato žogo; leta 2022 je z angleško reprezentanco postala evropska prvakinja, leta 2023 finalistka svetovnega prvenstva, lani julija pa so levinje, kakor se imenuje angleška nogometna reprezentanca, ubranile naslov evropskih prvakinj v izjemno napetem finalu proti Španiji. A to je zgolj statistika, ki ne zajema najbolj pomembnega podatka: zdaj 34 letna Bronze je bila pred petimi leti diagnosticirana kot avtistka. Ter z ADHD.
Pravi, da je bila zmeraj drugačna, zato je diagnoza ni presenetila. V šoli je imela težave z branjem in črkovanjem, že od otroštva naprej jo mučijo težave s spanjem, težko vzpostavlja očesni stik s sogovornikom, in ne le soigralke pač pa tudi navijači so opazili njeno navado, da si med tekmo nenehno s prsti vrta po svojih laseh. Po prejetju diagnoze ni spremenila ničesar, je pa občutila olajšanje, saj je naenkrat samo sebe ter svoje posebnosti bolje razumela. Predvsem pa je tudi razumela, zakaj včasih stvari doživlja drugače kot večina drugih.
V enem izmed prvih intervjujev, v katerem je odkrito spregovorila o svojem avtizmu, je povedala, da je večino življenja kopirala obnašanje drugih. Takšna taktika maskiranja je običajna strategija obnašanja avtistov in je uporabljana zavestno, deloma pa tudi na nezavedni ravni. Športno okolje je od Lucy Bronze terjalo še, da se je navadila objemati – oziroma se je vsaj trudila navaditi se na to. Tako se pač športniki veselijo svojih skupinskih dosežkov. A ljudje v okolju so po razkritju diagnoze lažje sprejeli, da ne mara objemanja in to spoštujejo ter upoštevajo. Prejšnja frustracija, da se mora zato, da ustreže drugim, podrediti nečemu, kar ji je neprijetno, je zdaj odpadla. Zdaj so se tudi drugi pripravljeni prilagajati njej.
Velik del svojega nogometnega uspeha lahko Bronze pripiše prav avtizmu, saj je z nogometom dobesedno obsedena, v napornih treningih pa naravnost uživa. Povsem verjame, da se ima za svojo vzdržljivost zahvaliti avtizmu. Svojega odnosa do nogometa namreč nima za strast, pač pa kar za obsedenost. Pravi, da gre za hiper-fokusiranost. V svoj prid je znala obrniti dejstvo, da je redna vadba za avtizem in ADHD izjemno koristna. Vsakodnevne naporne treninge opravlja z navdušenjem in je pri bila tudi pri več kot 30 letih še zmeraj aktivna športnica na najvišji, elitni ravni. »Vse moje avtistične lastnosti so delovale v moj prid!« je rekla Lucy Bronze.
A Lucy ni naivna; zaveda se, s kakšnimi izzivi se mora soočati avtist, zato je po prejetju diagnoze postala ambasador angleške Nacionalne avtistične zveze. Pravi, da bi bilo njeno življenje lahko lažje, če bi ne bilo stigme, ki spremlja avtizem. Za otroka in mladostnika je težko, ker se počuti nerazumljenega. Lucy Bronze pravi, da je njej najbolj pomagal prav nogomet, saj ji je dajal vsakodnevni fokus ter jo ohranjal aktivno. Zaključka nogometne kariere se ne boji, ker ve, da bo našla nov fokus.
Jenson Brooksby
Jenson Brooksby za ljubitelje tenisa ni neznano ime – na vrhuncu kariere je bil št. 33 svetovne teniške lestvice! 25-letni Američan je pred dvema letoma za božič preko socialnih omrežij razkril, da je bil že v otroštvu diagnosticiran kot avtist, in sicer s hujšo obliko motnje. Diagnozo je razkril pozno – odločitev niti zdaj ni bila lahka, v otroštvu pa bi bila še tem težja, saj razkritje prinaša s seboj tudi določene posledice. Že v drugem letu starosti je bil deležen zelo intenzivne terapije, ki je obsegala tudi po 40 ur na teden. S športom, ki ga je odkril star štiri leta, pa je prišlo veliko olajšanje: posvečal se je tenisu, poleg tega še košarki, plavanju in atletiki. Zanj je bilo dolgotrajno sedenje muka, saj je povzročalo kopičenje energije. Kmalu je začel z rednimi treningi tenisa in danes je Brooksby igralec, za katerega teniški konkurenti trdijo, da je težek nasprotnik, ker je nepredvidljiv. Raznolikost njegovih udarcev in potez je zanje enigmatična. Za strokovnjake za avtizem pa je uganka, kaj je povzročilo, da se je huda oblika avtizma v otroštvu spremenila v blago obliko motnje v odrasli dobi. Tak potek je redek.
Jenson pa se ni soočal le z izzivi avtizma. Njegovo kariero zaznamujejo poleg težav s poškodbami še težave z dopingom. Kazen nenastopanja zaradi dopinga so mu zaradi diagnoze avtizem skrajšali z 18 mesecev na 16. Prevladalo je namreč mnenje, da je prav avtistična motnja kriva, da je sprejemal slabe odločitve. Brooksby o tem govori povsem odkrito. »Zame oziroma za moje možgane se je težko dobro in temeljito osredotočati na več stvari hkrati. Lahko se osredotočim na več preprostih stvari hkrati, v športu in okoli njega pa se dogaja veliko kompleksih stvari naenkrat. Ne zmorem vsega zmeraj zapopasti.« Razsodniki so njegovo uporabo dopinga obravnavali v tem kontekstu ter upoštevali, da je Brooksbyjeva odločitev za doping povezana z nezmožnostjo upoštevanja kompleksne celote posledic.
Brooksbyjev svetovalec pravi, da ga je bilo včasih težko razumeti, ker so bile njegove reakcije neobičajne. Zdaj ga bolje razume in ve, da ne gre za to, da Brooksby ne posluša, pač pa za to, da potrebuje jasne odgovore. Pri tem pa ve, da je Brooksby zelo inteligenten. Za njuno dobro sodelovanje je potrebno le nekaj več potrpežljivosti.
Omenili smo, da je imel Brooksby v mladosti izrazitejše simptome – na teniškem igrišču so se kazali kot izbruhi zaradi majhnih, skoraj nepomembnih reči oziroma takrat, ko se stvari niso odvijale po njegovih pričakovanjih. Splačal pa se je ves trud, ki so ga vložili tako starši kot on sam, predvsem pa je najbolj pomagal najbolj preprost nasvet, na katerega so ga starši zmeraj opozarjali: v trenutkih stiske se fokusiraj na dihanje! Na ta način se je navadil nadzorovati svoje emocije. Zdaj zna ohranjati fokus tudi v stresu, pod pritiskom, kar je v športu seveda pogosto. Izuril se je do te mere, da ga ne zmoti več nič zunanjega, npr. občinstvo, veter, ljudje, ki stojijo, namesto da bi sedeli, kakor veleva pravilo, ipd. Upajmo, da ne bo ostal eden redkih avtistov, ki zase lahko pravijo: »Zdaj je z mano veliko bolje, kot je bilo pred štirimi, petimi leti.«
Tenis je individualni šport, zato Brooksby nima soigralcev, katerim bi razkritje diagnoze omogočilo spremenjen, bolj prilagojen odnos. V tenisu je vsakdo sam, osebne zgodbe pa stvar vsakega posameznika. Brooksbyju to povsem ustreza, saj se zelo dobro počuti v okolju, v katerem se vsakdo briga predvsem sam zase.