Denar ni noben bav-bav!
Danes bomo načeli temo, ki nikomur v naši skupnosti ne diši preveč, ker je močno povezana s strahovi za prihodnost. Spregovorimo o – denarju. Pregovorov bi se našlo v izobilju, od banalnega, da denar ne zagotavlja sreče, do znamenitega reka Oscarja Wilde-a: denar me ne zanima, še posebej ne v majhnih količinah!
Želiš pripomniti, da tebe denar mora zanimati in to žal ravno v majhnih količinah? Prav, a najprej premislimo, kaj je malo in kaj je dosti. In ali imamo denar zato, da ga merimo v količini ali pa ima morda tudi drugačen pomen … Izberimo za začetek eno od vlog denarja, ki se imenuje – prihranek. Psihološki učinek prihrankov ne temelji na tem, da je to velik ali mali kup, pač pa, da ponuja neko varno mrežo, v katero se bomo ujeli, ko in če nam prihodnost nameni kakšen padec. Imaš torej svoj »črni fond« za hude dni? Odgovori so najbrž različni, od imam do nimam. Kaj vmes bi se morda slišalo kot: računam na pomoč staršev. Seveda loterije v tem kontekstu ne bomo jemali resno ;))
Vendarle pa večina med nami ima nek prihodek, vsoto, s katero razpolaga. Ni pomembno, ali prihaja kot žepnina od staršev, kot invalidnina ali socialna pomoč od države ali kot plača od delodajalca. In nikar ne zamahujmo z roko: to je malo, zdaleč premalo za življenje. Si živ-a? Si tukaj? Zdaj? Oblečen-a in sit-a? Torej so ti več kot očitno na voljo sredstva za preživetje. In lahko greš celo na koncert. Kupiš obleko. Si plačaš izlet. Čisto prav – te male radosti ti pripadajo. In naj so ti v veselje!
A za poskus nekoliko obrnimo pogled. Drži torej, da nekaj denarja imaš in da si lahko privoščiš mala veselja. Zelo v redu. Pa si kdaj pomislil-a na kak večji, mičkeno zahtevnejši cilj? Da bi imel-a denar tudi zato, da bi se počutil-a bolj samozavestno, varno? Ne nazadnje tudi odgovorno. Kaj meniš o tem, da bi začel-a delati na prihrankih?
Zakaj prav zdaj? Ker so tukaj še vedno starši, ki nosijo večino finančnega bremena oziroma ti ob invalidnini, socialni pomoči ali drugače prisluženem denarju zagotavljajo pokrivanje primanjkljaja v gmotni varnost. Zato lahko prav zdaj z denarjem, s katerim upravljaš, zastaviš nekoliko bolj pogumne načrte. Zagotovo pogumnejše kot takrat, ko boš nekoč – žal – sam-a.
1.Korak:
Natančno izračunaj, s koliko denarja razpolagaš vsak mesec: vključi žepnino in vsakršno podporo, ki jo prejemaš.
2.Korak:
Seštej vse zneske, ki spadajo med nujne izdatke, ker ti zagotavljajo preživetje (npr. račun za telefon, frizer, hrana ob tistih dnevih, ko ne dobiš kosila doma ipd.)
3.korak:
Med obema seštevkoma je zagotovo razlika – ta ti služi za priboljške, zabavo, hobije – drobna veselja, kakor smo to poimenovali zgoraj.
4.korak
Varčevalni načrt: Razmisli, koliko od vsote, ki spada v tretjo kategorijo (denar za drobna veselja), bi si lahko odtegnil-a. Verjemi, da ti ne bi bilo težko, saj bi vedel-a, da gradiš na nečem, kar ne bo drobno veselje, pač pa velik zagon za tvojo samozavest. Je to ena kava dnevno, ki se ji lahko odpoveš? Je to pica? Nakup tehničnih pripomočkov? Ličil? Cigaret? Izračunaj, koliko bi lahko s temi odrekanji privarčeval-a v treh mesecih, ko bi si svoje drobne radosti spet vrnil-a. Je tri mesece askeze res tako težek izziv? Premisli, da bi v tem času lahko privarčeval stotaka ali celo več – to pa je denar, ki šteje.
5.korak:
Zdaj razmisli, koliko dosedanjih odpovedovanj bi zmogel-la dolgoročno – s ciljem, da si ustvariš upoštevanja vreden prihranek v bodočnosti. In pri tem imej v mislih, da boš imel-a privarčevanih nekaj stotakov, ki ti bodo zagotovo dajali občutek, da nisi človek brez denarja, marveč človek z načrtom.
O čem govorimo? Kam pelje ves ta razmislek? Naše misli so se zagotovo sukale v različnih ovinkih, vsakemu med nami po svoje, a eno drži: kdor vzame stvari v svoje roke, se počuti odraslega, bolj samozavestnega, ne nazadnje tudi bolj optimističnega. Prihodnost dobi bolj svetle odtenke, lastni jaz pa se okrepi in zraste.
Priporočamo torej, da dobro premisli, če je res tako nemogoče od npr. povprečne invalidnine odtegniti vsaj 30 evrov, morda – za dobro mero – 50 evrov. V Sloveniji je precej investicijskih hiš, ki bodo z zadovoljstvom s tabo sklenile pogodbo o dolgoročnem varčevanju. In misel na to, kaj bo, ko ne bo staršev, zagotovo ne bo več tako strašljiva. Muhasto gospo Prihodnost, ki se je vsi mičkeno tudi bojimo, boš lahko pričakal-a nabit-a z več korajže. Kajti v 15 letih – v času, ko te bo morda že zelo strah, da starši ne bodo več dolgo s teboj – se ti lahko nabere kar znaten znesek. Seveda ne v tvoji nogavici – tam se denar ne obrestuje, nasprotno: izgublja vrednost. Dolgoročno vodeno in načrtovano varčevanje zgolj 50 evrov na mesec pa ti lahko v 15 letih navrže vsoto čez 10.000 evrov. To je denar, ki ga je možno že vlagati ali pa ti nudi vsaj občutek, da si ne glede na to, kar se zgodi, zmožen leto dni plačevati stroške bivanja (stanarina je seveda drugo vprašanje) in imeti še nekaj denarja v žepu.
Razmisli. In vzemi svojo prihodnost v svoje roke!