intervju z vodjema projekta Via Pozitiva Ano Vido Resnik in Gašperjem Percem
Predvožnja je končana, poslej pa gre zares! Saj se spomnite, da smo ob zagonu projekta Via Pozitiva v programunapovedali, da bomo po treh mesecih delovanja ocenili prve korake ter vpeljali ustrezne spremembe in izboljšave. Po recimo temu preizkusni vožnji, v kateri smo testirali pospeške in zavore ter pretehtali izhodišča in cilje, se je izkazalo za najbolj dragoceno, da smo spotoma že uspeli pritegniti nove sodelavce. Nekatere ste spoznali v dosedanjih prispevkih in zanje upam, da ostanejo z Via Pozitivo tudi naprej, zame osebno pa je najpomembnejše, da se nam je pridružil Gašper, ki je pripravljen prevzeti mojo vlogo: sovodenje Via Pozitive z Ano Vido. Še zmeraj velja, da je Via Pozitiva prostor, ki združuje različnost, ki sva jo poosebljali midve, Ana Vida in Ivana, tako generacijsko, karakterno, glede na pripadnost avtistični ali nevrotipični skupnosti in še kaj, a še večji potencial se kaže, če volan poprimeta dva spektralca, ki najbolje razumeta potrebe, želje, hotenja mladih oseb na spektru. Pravzaprav je bil to moj cilj od samega začetka, a se mi je zdel uresničljiv šele čez leto in dan. A, kot zmeraj, aspijiso polni presenečenj in tako sta Ana Vida in Gašper pokazala pogum, voljo, motiviranost, brez dvoma pa imata tudi vse potrebne sposobnosti, da vodita projekt, kot je Via Pozitiva. Jaz osebno sem nanju predvsem ponosna, ostalim pa naj bo delovanje projekta, ki ga v celoti vodita osebi na spektru, vzpodbuda: da se, hočemo, zmoremo, vzemimo stvari v svoje roke! Preden prevzameta krmilo v svoje roke, pa tudi mene zanima, kam nameravata usmeriti pot, kaj ju motivira, kakšne načrte snujeta za Via Pozitivo, pa še kaj več o njiju samih …
Ana se nam je že predstavila, Gašper, lahko prosim še ti v nekaj stavkih poveš, kdo si.
Gašper: Zase bi rekel, da sem oseba, ki že odkar pomnim, veliko razmišljam tako o notranjem kot o zunanjem svetu. Pred dobrim letom dni sem tudi sam prejel diagnozo Aspergerjev sindrom in takrat so se mi začele odpirati oči. Končno sem razumel, in tudi dobil odgovore na vprašanja, katerih prej nisem poznal. Res sem zadovoljen, da sem si za smer študija na Pedagosški fakulteti v Kopru izbral Inkluzijo, saj brez te odločitve verjetno ne bi bil, kjer sem danes. Drugače sem povsem običajen fant, star sem 27 let in pišem magistrsko nalogo. Kar pa je tudi en izmed trenutno mojih največjih ciljev. Vem, da sem že presegel magično mejo »nekaj stavkov«, a bi rad še vseeno delil eno izmed načel, po katerih živim, (žal ne poznam avtorja): Si tam, kjer moraš biti, sicer bi bil drugje.
Oba sta prostovoljca Društva Aspi. Oba sta kar takoj pokazala veliko vnemo za delo. Kaj vaju najbolj motivira za to, da sta dejavna člana avtistične skupnosti?
Gašper: Najbrž to, da sem tudi sam avtist in da se ne morem vrniti v preteklost in sebi mlajšemu dati nasvetov, kako bi bilo življenje lažje. Zato bi rad pomagal drugim.
Ana Vida: Moja motivacija izhaja iz želje, da je lahko drugače, da smo posamezniki zmožni z malo truda in veliko volje olajšati življenje nevrodivergentih oseb in jim (nam) najti prostor znotraj skupnosti. Prav tako sem oseba z avtizmom, ter sestra in hči osebe na spektru, kar je poglaviten razlog, da projekt obstaja, ker vem, kako nujno je informiranje, spodbujanje k samostojnosti, ustvarjalnosti in kritičnosti.
Sta na pragu prestopa iz zgodnje mladosti v tisto zrelejšo fazo, ko si oba tudi želita vstopiti v svet odraslih, v nevrotipični svet, na trg dela. Ta prehod najbolj obeležuje zaključek šolanja. Kaj zagleda pred seboj avtist, ko drži v rokah svoje zaključno spričevalo, maturo ali diplomo?
Gašper: Rekel bi, da odvisno kam gleda.
Ana Vida: Vsak papir in akademski dosežek je za avtista potrdilo, da nekaj pa le dela prav in je uspešen znotraj sistema in sveta nevrotipičnih ljudi. Zame je vsaka zaključena stvar predvsem velik oddih in priznanje sebi, da zmorem; a ne v smislu akademskih dosežkov, temveč vsakdanjih težav, ki nastopijo zaradi senzoričnih težav in težav na področju socialnih stikov.
Vama bo Via Pozitiva pri oblikovanju lastnega odraslega življenja lahko pomagala? Kako?
Gašper: Definitivno. Vse, kar se nam dogaja, in vse, česar del smo, nas oblikuje. Prihodnosti ne poznamo, o njej lahko le predvidevamo in če je moje predvidevanje vsaj približno točno, me bo oblikovala v samozavestnejšo, odgovornejšo osebo in mi dala motivacijo, da za avtistično skupnost naredim nekaj, kar bo pustilo trajen pečat.
Ana Vida: Via Pozitiva mi v življenje prinaša rutino in veselje, saj mi nudi prostor za kreativnost in tako meni kot ostalim z informiranjem ipd. olajša vsakdanjik. Z zagonom projekta sem spoznala veliko ljudi, ki imajo podobne cilje ali so pripravljeni soustvarjati vsebine. Pomembno mi je povezovanje znotraj in izven skupnosti, ker je za delovanje le-te potreben interes z obeh strani. Informacije pri rubriki Konkretno niso uporabne le za bralce, temveč tudi zame in moj vstop na trg dela.
Od vsega začetka imam pri obeh vtis, da se ne bojita življenja. Od kod ta pogum, ki za avtiste ni čisto samoumeven?
Ana Vida: Moj pogum izvira iz močne želje in zavedanja, da je lahko drugače, da lahko en sam posameznik spremeni svet. Moja mami pravi, da sem se taka že rodila, zagotovo pa so vse preizkušnje doprinesle k temu. Sama ne morem živeti pasivno in čutim konstantno notranjo nujo, ki si želi spremembe.
Gašper: Življenje se dogaja in nikoli ne veš, kaj bo prineslo jutri. Zase ne bi rekel, da je to pogum, temveč bolj odsotnost strahu. Menim pa, da se s strahom srečujejo vsi ljudje in ne le avtisti.
Via Pozitiva je začela s štirimi rubrikami – katere kažejo največ potenciala? Nam lahko zaupata kašen namig na novosti?
Ana Vida: Sem mnenja, da ima vsaka ogromno potenciala, saj so trenutne vsebine šele začetek, prav tako pa se interesi bralcev razlikujejo.
Omenila sem, da je Via Pozitiva že pritegnila nekaj sodelavcev, ki so se odzvali na vabilo, da naj se pridružijo popotovanju. Nekateri lažje naredijo prvi korak – kaj pa sporočata tistim, ki so bolj zadržani? Kako pritegniti avtista k sodelovanju ni le vprašanje za Via Pozitivo – to je vprašanje za vsa društva, zavode in zveze, ki delujejo na tem področju, še bolj pa za samo nevrotipično skupnost. Kaj torej – po vajini oceni – najbolj motivira avtista, daželi biti dejaven in tudi javno navzoč?
Ana Vida: Zame je največja motivacija obojestranski interes, sama sem zelo prilagodljiva, a vseeno potrebujem razumevanje, ki je ključno za sodelovanje. Prav tako avtisti potrebujemo začetno vodenje in jasna navodila ter glasno izražanje želja.
Gašper: Sporočil bi, da se ni potrebno ničesar bati in da se včasih v življenju zgodi, da lahko že en poskus prinese uspeh, ki ga nisi pričakoval. Če izhajam iz sebe pred diagnozo in sedaj po diagnozi, bi rekel, da je najbolj pomembno, da oseba v okolju, kamor bi se rada priključila, počuti varno in sprejeto.
Gašper, inkluzija je področje raziskovanja v tvoji magistrski nalogi, Ana Vida, inkluzija je to, kar ti uspešno uresničuješ v Via Pozitivinem internem projektu ViaDicaria. Kakšen potencial vidita za avtizem in osebe na spektru v kontekstu inkluzije? Sama menim, da je za še bolj uspešno izvajanje inkluzije potrebno nevrotipičniskupnosti nuditi tudi čim bolj konkretne informacije o tem, kaj ustanove, podjetja, delodajalci in partnerji pridobijo, če vključijo v svoj delokrog osebo na spektru. Kako pa bosta vidva gojila inkluzijo – ta most med obema svetovoma, nevrotipičnim in avtističnim?
Ana Vida: Kot omenjeno je zelo pomembno informiranje, saj je to ključno za razumevanje in sprejemanje. Zame je najlažji most umetnost, saj znotraj umetnosti ljudi ne delimo na nevrotipike in avtiste; umetnost je univerzalni jezik, ki steče med ljudmi ne glede na razlike.
Prav tako so k soustvarjanju vsebin vabljeni vsi, ki imajo kaj za prispevati k rubrikam in jim je v interesu vzajemnost.
Gašper: V prihodnosti v kontekstu inkluzije vidim za avtizem in osebe na spektru potencial predvsem v tem, da bodo dobile možnost, da pokažejo svoje sposobnosti in znanja, ki jih seveda ni malo in da bodo lahko lažje začele živeti svoje sanje oziroma se jim približati. Mogoče ni prav, a že kar nekaj časa ljudem ne dajem nalepk in do njih ne pristopam z nekimi vnaprej določenimi idejami o njih. Enako se pogovarjam z nevrorazličnimi in nevrotipičnimi, moškimi in ženskami, starimi in mladimi, ljudmi z avtoriteto in brez. Mislim, da je potrebno upoštevati želje in potrebe vsakega posameznika, dokler to ne posega v svobodo drugega. To je most, ki sem ga pri sebi zgradil in stoji, tako da imam namen na ta način živeti dalje. Predvsem je pomembno biti dober človek in takrat boš zgled.
Zazrimo se za hip še v samo avtistično skupnost: na tem področju delujejo številna društva, zavodi, tu je tudiZveza. Imata to za nepotrebno razcepljenost ali dragocen pluralizem različnih pristopov?
Ana Vida: Raznolikost mnenj, ciljev in vizij je prisotna znotraj vsake skupnosti, zato mi je povsem razumljivo, da delujejo različni organi. Pomembno je, da se mrežimo, med njimi gradimo mostove in ohranjamo povezanost.
Gašper: Avtizem še ni nekaj, kar bi širša družba poznala. Mislim, da trenutno v širši družbi vlada le ideja o tem, kaj bi avtizem naj bil in s tem se ne strinjam. Zato je pomembno, da deluje čim več organizacij, zavodov, zvez, društev in podobno, da se širša javnost o tej temi ozavesti.
Bodimo nekoliko drzni: za zaključek prosim povejta, kaj je vajin najbolj visokoleteč cilj za Via Pozitivo?
Ana Vida: Zagotovo sodelovanje z večjimi organizacijami, predavanja za strokovne delavce, dijake in osnovnošolce, ter organizacija dogodkov namenjenih umetnosti in druženju.
Gašper: Če bo zaradi Via Pozitive vsaj en avtist prepoznal potencial v sebi in ga začel uresničevati, sem svoj cilj dosegel.
Ana Vida in Gašper, želim vama srečno pot, tako na Via Pozitivi kot v življenju.
Sama pa po tem intervjuju s še večjim olajšanjem predajam vodenje projekta v njune roke. Verjamem, da sta prepričala tudi številne med vami in se jima boste pridružili! Sodelovanje ali celo prostovoljsko delo v projektu, ki ga samostojno vodijo avtisti, zagotovo ima svojo težo in veliko pove o človeku. Vsem, ki boste aktivno delovali znotraj projekta, pa bo Društvo ASPI izdalo tudi uradno mnenje o opravljenem delu ter priporočilo delodajalcem, s katerim boste lahko zmeraj obogatili svoj CV. Prihodnost se začenja zdaj, vzemite jo v svoje roke!
Srečno, viatorji!
Ivana Vojnik