Iza Košir – prostovoljka

Zgodba na spektru: Iza košir – prostovoljka

Moje prostovoljstvo v društvu ASPI se je začelo zdaj že skoraj 4 leta nazaj, leta 2017. Takrat sem bila še čisto na začetku mojega študija psihologije in o motnjah avtističnega spektra nisem vedela praktično ničesar. Le da so te osebe »drugačne«. Mislim, da me je prav to neznanje in radovednost takrat spodbudilo, da sem se prijavila na uvodno usposabljanje, nekaj mesecev za tem pa se že prvič srečala z mojim »uporabnikom«. Naključje je naneslo, da sva bila enake starosti, zaradi česar mi je bilo še toliko bolj zanimivo, s kako različnimi izkušnjami sva odrasla, kako različno dojemava svet in kako različna so zato tudi najina druženja v primerjavi z mojimi ostalimi vrstniki! Kot sem spoznala tekom sodelovanja z društvom in naših mesečnih intervizij je vsaka oseba s SAM drugačna. Vsaka izziv in svet po svoje. V mojem primeru je bila izkušnja vsaj na začetku zelo tiha in napeta. Skrbelo me je ogromno stvari: se bova sploh ujela, kaj če sem mu odveč, bom znala odreagirat, če gre kaj narobe… In na koncu seveda: zakaj noče govoriti z mano, zakaj ne odgovarja na sms-je? Veliko začetnih srečanj je bilo sestavljenih iz mojih vprašanj in njegovih zelo tihih enozložnic, iz slušalk v ušesih in iz mučne tišine. Bila so tudi izgubljanja sredi Ljubljane, ki so naju oba travmatizirala. Ampak sva rasla in se učila skupaj. In ob podpori vseh krasnih ljudi na Društvu ASPI. Na koncu sem se naučila res veliko: kako biti v tišini, kako se jasno izražati in povsem nepričakovano – veliko o starih filmih in pasmah psov! Predvsem pa sem osvojila potrpežljivost. 4 leta ni kar tako, ne? In ja, včasih je potrebno prav toliko časa, da človek zares opazi spremembe, so pa zato te takrat še bolj razveseljujoče. Zdaj so druženja sproščena, slušalke pospravljene, pogovor pa dvosmeren.

Dejstvo je, da se osebe s SAM vedejo drugače in da je to lahko moteče ali neprijetno. Sprva je bilo tudi meni strašno neprijetno, ko so natakarji že drugič spraševali po naročilu, pa se midva še kar nisva odločila, ali pa je bila tista kokakola naročena tako tiho, da je ni slišal nihče. Bilo je veliko prijaznih in potrpežljivih odzivov, so se pa našli tudi nestrpneži, ki so potem živčno pogledovali proti meni. V takih situacijah kaj več kot to, da se naučiš, da teh odzivov ne jemlješ preveč osebno, ne moreš storiti. Sčasoma sva se naučila tudi prositi za dodaten čas in naročila izgovoriti bolj na glas, tiste, ki so ob tem še vedno živčni, pa zdaj pospremim z nasmehom (mislim, da jih pomiri!).

Skratka meni je izkušnja dala res veliko in verjamem, da mi še veliko bo. Tistim, ki jih takšno prostovoljstvo mika, a jih skrbi in jih je strah, pa bi jaz rekla, da je z asistenco tako kot z vsakim izzivom v življenju – težji kot je, večja je nagrada na koncu. Lepo pa je vedeti, da se z izzivom ne boš spopadal sam, ampak ti bo v oporo stala srčna ekipa društva ASPI, tako da, kar pogumno, jaz verjamem, da vsakega čaka nekaj lepega v takšni izkušnji!