Ana Ropić – prostovoljka

Zgodba na spektru: Ana Ropić – prostovoljka

Sem Ana, študentka pedagogike in andragogike. Razlog zakaj, sem se odločila za ta študij je Avtizem, kajti želim delati z »ranljivo ciljno skupino«. Prvič sem za besedo »avtizem« slišala v srednji šoli. Čudoviti deklici s prikupnim skritim nasmeškom so odkrili diagnozo avtizma. Na začetku me ni želela sprejeti zato sem začela veliko študirati o avtizmu in se udeleževati različnih izobraževanj. Leta 2018 sem se prijavila na projekt Avtizem – SAM z drugimi.

S prostovoljstvom sem spoznala, da ko pomagaš drugim spoznavaš tudi sebe se spreminjaš dobivaš nove kompetence in znanje in hkrati izpopolnjuješ svoje življenje z lepimi dogodki in trenutki. Vsekakor mi delo z osebami z avtizmom pušča velik pozitiven pečat v srcu, saj sem pristopila v njihov svet potovanja, v katerem sem spoznala, da mi prav oni in prostovoljstvo dajejo košček sestavljenke, da je moje življenje lepše. Spoznala sem, kako gledati drugače na svet. Z uporabniki skupaj rastemo. Učimo se drug od drugega in skupaj korakamo skozi našo pot do cilja. Včasih je naša pot zelo hribovita, lahko gremo 4 korake naprej in 6 nazaj. Takrat se nam zalomi, saj  ne najdemo rešitve in stojimo trdno pred zidom skupaj z Društvom ASPI in ostalimi prostovoljci najdemo rešitev, da prerastemo to oviro.

Prostovoljci smo uporabnikom opora oz. palica, ki jih vodi. Veliko stvari nas lahko naučijo, samo moramo jim dati priložnost. Skozi delo z njimi sem se naučila vztrajnosti, potrpežljivost. Biti v tem trenutku tukaj in zdaj. Torej, da ne razmišljaš o drugih stvareh in ne tipkaš po telefonu, ampak se posvetiš njim. Za delo z njimi se nisem posebej pripravljala  menim, da je potrebno vsakega človeka sprejeti kakršen je in ga ne spreminjati, najbolj pomembno je, da znamo prisluhniti, razumeti, spoštovati in nuditi oporo. V nekaterih situacijah je najbolj pomembno, da ravnaš po občutku in izkušnjah. Na začetku me je bilo najbolj strah ali me bodo sprejeli. Mi se kar hitro navadimo na drugo osebo, pri njih zaupanje lahko traja veliko dlje. Vendar ta strah je bil odveč. Že ob spoznavnih dogodkih sem hitro navezala stike z uporabniki, veliko smo se smejali in igrali različne družabne igre. O svojem delu in izkušnjah veliko govorim na fakulteti, zelo so veseli, da delim takšne izkušnje kajti le takrat dobimo pravi uvid v delo z njimi.  Hvala moji zelo pogumni in čudoviti uporabnici, da sem lahko njena asistentka.

Kako se soočate in odzivate na posebna vedenja oseb s SAM in na odzivanje okolice nanj?

Odzovem se mirno ter razumevajoče, globoko vdihnem in poskušam pomagati osebi s SAM. Velikokrat me preplavijo čustva, še najbolj me zaboli, ko vidim kako se okolica odziva nekateri pogledajo začudeno, drugi ignorirajo.  Želim si, da bi bili videni, slišani in sprejeti v družbi.

Na kakšen način ste se naučili ravnati s temi posebnimi vedenji oseb s SAM? Kako ste osebi pri tem pomagali?

Srečanja z uporabnico natančno načrtujem (pazim na prostor, da je  prijeten in manj hrupen, s čim manj drugimi dražljaji). Osebi pomagam tako, da kadar se počuti vznemirjeno, poskušam pomiriti s štetjem, globokimi vdihi in s pogovorom.

Kaj bi svetovali drugim prostovoljcem in prostovoljkam, ki se tako kot vi, pri delu srečujejo z osebami s SAM, da bi jim šlo pri delu z osebami s SAM čim bolje?

Bodite to, kar ste takšne vas bodo imeli najraje. Ne drezajte preveč v njih, samo se prepustite dogodkom, bodite jim opora. Občutek, da vas imajo v svoji bližini jim pomeni veliko. Pozabite vse zakonitosti in teorije ravnajte tako, kot vi menite, da bo najbolje.