SAMOSTOJNOST DA, A ČIGAVA JE ODGOVORNOST?
Tokratno vprašanje je zastavila predsednica Društva ASPI. Takole nas je nagovorila k razmisleku:
»Ob svetovnem dnevu ozaveščanja o avtizmu je 2. in 3. aprila potekala akcija Avtizem na vlakih: v lastni organizaciji, ki je vključevala dogovor s SŽ, je 8 odraslih avtistov po vsej Sloveniji delilo misli o avtizmu in širilo ozaveščanje, pri tem pa so opravili potovanje s 33 vlaki in včasih so morali tudi kar na hitro prestopati z vlaka na vlak. Potovali so sami, brez asistentov, brez spremstva “uradnih oseb”, ker nihče v društvu zaradi zadržanosti ni mogel biti zraven, vključno z mano. Kot predsednica društva sem bila precej tesnobna, kaj če se komu kaj zgodi. Ko pa sem izrazila to svojo skrb, so bili sodelujoči kar prizadeti, češ kako jih jemljem, saj niso otroci. Res je, niso. In razumem, ampak ….
Prosila sem, da napišejo, da potujejo na lastno odgovornost. In so bili tudi prizadeti, da jim ne zaupam dovolj. Seveda nekaterim povsem zaupam, a vseh vendarle ne poznam dovolj, za enega nikakor nisem vedela, ali mu starši dovolijo ali ne. Zame je dan avtizma mineval v trepetanju, da vse mine brez zapletov. Se pa iz tega dogodka najbrž pri vseh nas poraja vprašanje: Kje je meja ? Kje je avtist samostojen in kje je odgovornost na drugih, predvsem če nima uradnega skrbnika starša, ampak deluje sam? In kako je s tistimi, ki imajo asistenta, pa ga v takem primeru nočejo s sabo, ker ga imajo za tiste stvari, za katere sami presodijo, da ga potrebujejo? Ali bi morala prepovedati tako akcijo ali ne, saj se je dogajala v sklopu Društva ASPI? Si ZA ali PROTI prepovedi?
Dodala bi še to, da smo imeli zelo intenzivno debato ter da so bili udeleženci akcije tako jasni in odločni, da sem na koncu popustila in rekla, da, odrasli ste in ne morem vam preprečiti, a podpišite mi, da greste na svojo odgovornost. Mislim, da ni nobeden podpisal. K sreči se je vse dobro izšlo. Ostaja pa odprto vprašanje, kako je z odgovornostjo v primeru nesreč, ki so žal med avtisti pogostejše kot med nevrotipičnimi. In ali je tudi ta trditev resnična ali ni? Kaj menite tudi o tem?
Zelo bom vesela te pro et contra debate, saj se učim ves čas od vseh.
Sicer pa vam čestitam za uspešno izvedeno akcijo ob dnevu avtizma, bravo!«
Maja Weiss
Argument: »Ne gre za (ne)zaupanje, gre za odgovornost«
Začel bi z mnenjem v zvezi s situacijo med predsednico društva in sodelujočimi v akciji ob dnevu avtizma. V tej situaciji se mi zdi absolutno pravilno, da se zahteva podpis izjave o lastni odgovornosti. Ne gre za zaupanje ali nezaupanje, gre za odgovornost. Če so se udeleženci akcije udeležili v sklopu društva, je prav, da v primeru, če ni bilo prisotnih asistentov, spremstva ”uradnih oseb”, podpišejo izjavo o lastni odgovornosti, saj so se v tem primeru sami odločili, da bodo kljub vsemu akcijo izpeljali, in zato je prav, da tudi prevzamejo odgovornost. Užaljenost sodelujočih v akciji vidim kot nek protest, kjer izvor izvira iz širše družbene slike, torej iz vsakodnevnih situacij, kjer se na avtista pogosto gleda kot na nekoga, ki je ”manj sposoben”. Ta drža se mi tukaj ne zdi upravičena, saj gre v tem primeru za njihovo odgovornost do društva, ne pa za nezaupanje do njih s strani društva.
Argument: »O izvedbi akcije odloča tisti, ki nosi odgovornost.«
Pri vprašanju, kje je avtist samostojen in kje je odgovornost na drugih, gre za precej kompleksno zadevo – tudi če jo primerjamo s samostojnostjo pri nevrotipikih. Samostojnost oziroma neodvisnost je definirana kot stanje dela, ravnanja po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega. Seveda pa je to delovanje lahko tudi v lastno škodo ali škodo drugih. Tukaj, na tem mestu, bi se dotaknil odgovornosti. Če malo razširimo definicijo, bi v tem primeru lahko rekli, da je avtist/kdorkoli samostojen, ko ravna po lastni presoji in se zaveda odgovornosti in posledic, ter se v primeru le-teh z njimi sooči. Če ima avtist asistenta in ga v določeni situaciji ne želi s sabo, s tem prevzame odgovornost za svoje odločitve. To pa je potrebno formalno potrditi – ravno tako kot v primeru izjave o lastni odgovornosti. Odgovornost drugih, posebej bližnjih, kadar avtist deluje sam, bi rekel, da je bolj dolžnost, da če vidi, da se z osebo nekaj dogaja, kar škodi njemu ali drugim, da v to poseže.
Glede vprašanja prepovedi bi rekel, da o izvedbi akcije odloča tisti, ki nosi odgovornost. Če udeleženci niso želeli podpisati izjave, je odločitev v rokah glavnega odgovornega, in sicer: da, če je pripravljen nositi posledice in ne, če ni.
nectens corda
Argument: »Odgovoren je organizator«
Glede odgovornosti Društva ASPI imam sledeče mnenje: V primeru, da dejavnosti organizira društvo in se kaj zgodi na društvu, za to odgovarja društvo. Če se kaj zgodi osebam izven društva, vendar v okviru dejavnosti društva, za to še vedno odgovarja društvo.
Ko pa se osebam zgodi kaj izven društva in izven dejavnosti društva, za to odgovarjajo osebe same oz. njihovi zastopniki.
Orlando
Argument: »Slabo organizirana javna akcija«
Ne vem, kaj je bolj komplicirano: tematika debate ali kako se je vse skupaj po nepotrebnem zakompliciralo pri omenjeni akciji ob 2. aprilu. Tu ni bila težava “a se člani Društva ASPI smejo sami vozit z vlakom brez spremstva in brez podpisane izjave o lastni odgovornosti”, bolj je šlo za “a je pretirano prosit za podpisano izjavo, ko gre za akcijo, ki je ni razčistil Izvršni odbor, a so vanjo vpletene tudi druge partije (tokrat Slovenske železnice) in če gre kaj narobe, smo mi krivi?”. Šlo je za slabo organizirano javno akcijo, ki je bila pohitrena in neurejena, ter nad njo predsednica ni imela celotnega pregleda. V tej situaciji je imela Maja Weiss absolutno pravico, da prosi za podpisane izjave o odgovornosti (upam pa, da je sodelujočim poslala “podlago” izjave, da jo podpišejo, tega ne vem). Kdo je odgovoren za ves ta kaos ne vem, ker mi manjka ena podrobnost: Kdaj so “Slovenske Železnice” kontaktirale Društvo ASPI o tej akciji (hoteli so seznam sodelujočih, kaj se bo v sklopu akcij počelo, itd.) in koliko časa se je na tem sedelo? Dejanski seznam udeleženih in urnik so imeli ljudje le “v glavi”, kar preprosto ne drži vode, ko gre za javno akcijo!!!
Biti član kateregakoli društva s sabo prinaša odgovornost do spoštovanja načel in reda v društvu (v tem primeru je naloga člana, “da varuje ugled Društva ASPI”, tako kot piše v našem statutu). To velja za VSE, tudi za tiste člane društva, ki rabijo asistenta (tu so odgovorni skrbniki, starši, itd.). Če se organizira neka akcija v sklopu Društva ASPI (torej v imenu društva), potem odgovornost za vse nezgode pade na vodjo društva, pa naj je sodelujočim všeč ali ne. Predsednik/-ica ima vso pravico biti zaskrbljen/-a za varnost in dobrobit članov. In če je članom tak problem podpisat izjavo o tem, da se akcije, kjer se v imenu Društva ASPI teži mimoidočim neznancem, udeležujejo na lastno odgovornost, potem pa se lahko tudi ne udeležijo akcije. Pika, amen.”
Filip
Argument: »Pravice in dolžnosti gredo z roko v roki«
So pravice, ki jih imam že s tem, da sem. Zapisane so v Splošni deklaraciji človekovih pravicah (Splošna deklaracija človekovih pravic). In so pravice, ki jih imam kot državljanka Republike Slovenije. Te so zapisane v ustavi in zakonih. In so pravice, ki jih dobim, skupaj z dolžnostmi. V tem primeru najprej obstaja dolžnost, pravice pa mi olajšajo izpolnjevanje te dolžnosti.
Nekaj teh dolžnosti in pravic je zapisanih v dokumentih društva (statut in pravilniki).
Tako imamo vsi člani, še posebej pa izvoljeni organi, dodatne dolžnosti in pravice.
Del odraslosti je zaznati stisko sočloveka in mu po svojih močeh pomagati, ne pa videti sebe kot center vesolja.
Zavedati se moramo, da pravičnosti in sočutja ne bomo nikoli v celoti uspeli ujeti v zakone in odredbe. Vedno bo potrebna tudi naša iniciativa, da naredimo svet lepši za vse.
Predsednica s svojo prošnjo ni nikomur nič odvzela, želela je le razčistiti stvari in zaščititi društvo in sebe.
Tisti, ki je mislil, da je odrasel in samostojen, bi s podpisom potrdil, da tako je. Tisti, ki se ni želel podpisati, je govoril eno, delal pa drugo: Trdil je, da je odrasel in zna poskrbeti sam zase, ni pa hotel tega potrditi s podpisom in prevzeti odgovornosti na svoja ramena. Pokazal je, da želi le pravice, dolžnosti so mu pa tuje.
Odgovor, kdo bi bil odgovoren za morebitne težave in nase prevzel posledice, bi najlaže dali pravniki in verjetno ne bi bil enoten. Končni odgovor bi dobili na sodišču. Zdi se mi škoda časa in denarja za pravdanje, zato je najbolje, da se zadeva razčisti na začetku. Torej: zrela in odgovorna odrasla oseba bi brez težav podpisala.
Želim, da bi se v društvu večkrat pogovarjali tudi o tem, kaj so/smo avtisti sposobni sami narediti in bi več odgovornosti in dela opravili avtisti sami.
Aktivistka
Argument: »Članstvo v društvu pomeni sprejemanje pravil društva«
Vsakdo, ki se včlani v katerokoli društvo, se s svojo včlanitvijo strinja s pravili in načini delovanja, ki veljajo v konkretnem društvu. V okviru Društva ASPI potekajo različne dejavnosti, ki so ob vstopu vsem poznane. Če se posameznik vključi v te društvene dejavnosti, je to storil prostovoljno in zato tudi sam odgovarja zase. Poglejmo analogijo: če se pohodnik poškoduje v okviru pohoda, ki ga organizira Planinsko društvo, za njegovo poškodbo ne odgovarja PD, saj se je pohoda udeležil prostovoljno. Tudi člani Društva Aspi se katerekoli izbrane dejavnosti udeležujemo prostovoljno ter na podlagi lastne ocene, ali je dejavnost za nas primerna ali ne. Zato smo sami odgovorni zase.
Predlagam, da odslej ob vpisu v Društo Aspi vsak član podpiše splošno izjavo, da v primerih kakršnegakoli prostovoljnega vključevanja v aktivnosti, ki jih organizira društvo, sam sprejema odgovornost zase, že obstoječi člani pa prav tako vsi podpišemo takšno izjavo. S tem predsedniku društva ne bo potrebno vsakokrat znova razmišljati, ali je konkretna akcija presegla črto (ne)varnosti in morajo udeleženci podpisati izjavo o lastni odgovornosti ali to ni potrebno.
Argument: »Osebna odgovornost odrasle osebe je dragocena oblika osebne svobode«
Vsak avtist, ki prejme diagnozo, se priključi skupini ljudi, ki prejmemo trajno diagnozo – mednje sodimo kratkovidni, sladkorni bolniki, astmatiki, bolniki z rakom in še in še. Kljub diagnozam različnih vrst ostajamo samostojne osebe, ki same poznamo svoje omejitve in se sami odločamo o sebi. Čisto posebna skupina so tisti, ki zaradi bolezni izgubijo zmožnost samostojnega življenja in včasih tudi lastnega odločanja o samem sebi, in tem so določeni skrbniki. Za njihovo dobrobit in varnost skrbijo torej njihovi skrbniki, ne pa društva, klubi ali druge oblike združenj, v katere se formalno ali neformalno včlanijo. Tisti, ki jim uradno ni dodeljen skrbnik in so zgolj osebe z neko posebnostjo, odgovornosti ne morejo prelagati na nikogar drugega. In – upam – je niti ne želijo. Samostojnost je dragocen vidik človekovega življenja in je temelj osebne svobode, zato jo je treba ceniti in negovati.
Argument: »Stiska organizatorja«
Kdorkoli je kdaj organiziral dogodek, ki vključuje več ljudi, pozna skrb, da naj se nikomur od udeležencev nič ne zgodi. Že domača rojstnodnevna zabava je take vrste dogodek. Včasih ta skrb zamegli realnost in organizator čuti, kot da je dejansko res odgovoren za varnost vseh udeležencev, kar pa v resnici velja le za mladoletne osebe. Zato menim, da čeprav drži, da je vsak odrasel človek odgovoren sam zase, je vseeno prav, če udeleženci dejavnosti upoštevamo breme, ki je na organizatorjevih ramah in se kaže kot občutek odgovornosti, kot velika skrb in celo stiska. Podpis izjave, za katero je prosila predsednica, bi lahko razumeli tudi kot empatično gesto razumevanja za odgovoren položaj, v katerem je predsednica.
Argument: »Vsaka dobro delujoča organizacija potrebuje jasno hierarhijo«
Menim, da je v društvu, če naj to funkcionira, potrebno upoštevati hierarhijo, ker je v Društvu Aspi to hierarhija odgovornosti, ne pa hierarhija moči. Predsednik društva je ta, ki ne le zagotavlja nemoteno delovanje in je najbolj obremenjen, ampak je tudi izpostavljen ter odgovoren za delovanje in ugled društva. Menim, da bi v zgoraj opisanem primeru predsedničino prošnjo, da udeleženci akcije podpišejo izjavo o delovanju na svojo odgovornost, morali vzeti zares in je ne ignorirati. V Društvu ASPI imamo predsednico, ki je zelo demokratična, kadar pa oceni, da je potreben nek birokratski postopek, moramo zaupati njeni presoji – ali pa podati tehtne protiargumente. Tudi ta debata je (bila) priložnost za to, a se žal večina ni potrudila pojasniti svojih razlogov za zavrnitev podpisa.
Ivana V