VZORCI
Spet je v meni zagorel vulkan.
Kot vsake toliko.
Čakam, da izbruhnem na površje.
Kot vsake toliko.
Uničim vse okoli mene.
Kot vsake toliko.
Uničim vse, kar še nekaj pomeni.
Kot vsake toliko.
Vre.
Kot vsake toliko.
Rečem si, da je mogoče to zadnjič.
Kot vsake toliko.
KO ČLOVEK CVETI
Ne cvetijo le rože in ne le drevesa;
tudi človek nekoč razvije svoj cvet.
Takrat poleti, kot da imel bi peresa,
postane igrišče mu celi ta svet.
Brez kril se dotika mehkih oblakov.
Plava in jadra med zvezde tja proč.
Lahkotna kot ptice, brez težkih korakov,
pojdiva, zbeživa, daleč v noč.
?
Slišijo gore veter v krilih,
ko se orel vzpenja v oblake?
Čuti morje sonca toplino,
ki v večerih opušča svoje korake?
Okusi kaplja kdaj listje drevesa,
preden postane eno z njim?
Kaj vidi noč zjutraj, zgodaj v mraku,
preden še sama postane spomin?
Dišijo cvetlice nežnemu vetru,
ko nosi njih vonj do konca poti?
Se človek zaveda srečnega dneva?
Ali šele, ko le-ta mini?