ZGODBA NA SPEKTRU: NADA KAVKLER- OSEBA S SAM

Sem Nada Kavkler. Stara sem 38 let. Moja diagnoza je Aspergerjev sindrom. Dobila sem jo pred 13, skoraj 14 leti.

No, pa začnimo na začetku. Od rojstva naprej. Že od rojstva sem bila drugačna, samosvoja. Od malega, ko sem začela govoriti, sem imela težave z izgovorjavo črke R, ki sem jo menjala s črko L, zato sem obiskovala logopeda. Tam sem se naučila izgovarjati razne črke, pa tudi malo več govoriti. Poleg tega sem veliko obiskovala tudi razvojno ambulanto.

Ko sEm vstopila v osnovno šolo, sem se držala bolj zase. Nisem imela prijateljev, ker jih nisem znala poiskati in se zato nisem z njimi družila izven vrtca oziroma šole. Nekatere sošolke so se kljub temu igrale z menoj in se tudi pogovarjale, vabile so me tudi na svoje rojstne dneve.

Če je bilo med poukom vsega preveč in zavestno nisem mogla več prisostvovati, sem se odklopila, a še vedno vse slišala, kaj nas učiteljica poučuje. S tem sem učiteljico velikokrat spravila v težave, saj ni vedela, kako prodreti do mene, zato me je poslala k šolski psihologinji, da bi ugotovila, kaj oz. kje je težava, zakaj se ne odzivam, tako kot ostali sošolci. Ugotovila je, da me mora učiteljica poklicati po imenu, da me vrne nazaj v resnični svet. Zelo zanimivo je bilo , če me je kaj vprašala iz snovi, ki jo je poučevala, medtem ko sem bila jaz v navideznem drugem svetu oz. odsotna od pouka, saj sem vedno odgovorila na vsa vprašanja pravilno.

Poleg šole sem imela na nižji stopnji še obšolske dejavnosti, nemščino in klavir, ki mi nista povzročala večjih težav, saj sem se ju učila ljubiteljsko, z veseljem.

Na višji stopnji OŠ, od 5. do 8. razreda, je bilo pri pouku veliko odvisno od tega, kako sem dojela učitelja, ko sem ga prvič srečala in na kakšen način je poučeval svoj predmet. Če sem se v njegovi/njeni bližini počutila dobro, se je bilo lahko učiti; če se nisem dobro počutila ob njem, se je v glavi naredila zavora in sem se težje učila. Najmanj težav sem imela z matematiko, pa to ni bilo odvisno od učitelja, ampak zato, ker so me zanimale številke in matematične operacije. Tehnični pouk pa je bil en najtežjih predmetov, saj se učitelji niso potrudili, da bi nam dali prava navodila, občasno nam jih sploh niso dali. Posledice le tega so še danes vidne, na mojem pobrušenem prstu.

Učiteljem se je zdelo da imam težave tudi s tihim branjem, saj na glas nisem znala brati. Izgledalo je namreč, kot da sploh ne bi brala. Zato so bili toliko bolj presenečeni, ko sem prav rešila vse naloge pri tekmovanju iz logike. Takrat so spoznali da znam tudi po tiho brati.

V srednji šoli ni bilo večjih težav, saj je bilo večino dneva organiziranega. Odvisni smo bili od urnika. Vsa štiri leta smo imeli neke vrste turnus, čeprav ne tedenski ampak samo določene dneve tedna smo imeli pouk popoldan, saj smo imeli prostore skupne s pedagoško fakulteto. Tako sem se v tistem času bolj ali manj ukvarjala s šolo. Obšolskih dejavnosti nisem mogla imeti, saj je bil tisti dan, ko smo imeli pouk popoldan, vsako leto drug. V prvem letniku smo imeli celo dva dni popoldan pouk. To me je zlo nerviralo. Pri meni je bilo zelo pomembno da sem snov vsakega predmeta spremljala v živo, zato je bilo v prvem letniku velika težava, ko me zaradi operacije hrbtenice skoraj dva meseca druge konference ni bilo v šoli. Kot posledica le-te sem imela na koncu konference po tri neocenjene in nezadostne ocene. Na srečo sem imela podporo tako doma kot tudi v šoli. V šoli predvsem v profesorici geografije. S to podporo sem do konca leta pridobila oz. popravila vse ocena in zaključila letnik skupaj s sošolci.

Velike težave so se začele kazati v času, ko sem začela hoditi na fakulteto, saj obiskovanje predavanj ni bilo več obvezno. Najprej sem se vpisala na zgodovino, kjer sem prvi letnik obiskoval redno in hodila redno na predavanja, kar me je zelo zanimalo. Zalomilo se je, ko se je bilo potrebno pri predmetih na pamet naučiti celo knjigo. Že z pomembnimi detajli iz knjig sem imela težave, na pamet učenje je bila pa zame vedno nočna mora. Nekateri profesorji so to zahtevali. Kot posledica le- tega se je začelo, da sem ostajala v postelji. Naj omenim da sem v tistem času živela sama v svoji hiši in skrbela sama zase, diagnoze še nisem imela. Nato sem se prepisala izredno na ekonomsko fakulteto, kjer sem prvi letnik obiskovala po rednih predavanjih, nekatera pa tudi izredno. Vse izpite sem naredila. Zapletlo se je v drugem letniku,, ki sem ga sredi leta opustila, saj nisem imela kolegov na predavanjih.

Takrat je mama ugotovila, da mora ugotoviti, zakaj sem tako drugačna in kako mi lahko pomaga, da bom lahko zaključila izobraževanje na fakulteti. Preko kolegic v službi je dobila informacije o društvu, ki se je ukvarjalo z avtizmom in njegovo diagnostiko. Tukaj sem se začela učiti, premagati svoje težave in dobila diagnozo. Diagnozo sem pridobila tudi pri zdravnici dr. Macedonijevi, ki se je v tistem obdobju ukvarjala s tem. Le-ta mi je prav prišla, da sem se začela bolje spopadati z mojimi vsakodnevnimi težavami. V tistem času mi je, čeprav se grdo sliši, pomagala tudi očetova bolezen, saj sem morala skrbeti za oba! Tako sem se naučila, da znam skrbeti tako zase kot za druge.

Vpisala sem se nazaj v šolo in na višji šoli B2 dokončala smer ekonomist računovodja, čeprav diplome nisem napisala takoj, ampak nekaj let za tem, saj smem v tistem času, ko sem pisala zadnji izpit izgubila očeta in začela hoditi v službo, kar pa je bilo preveč zame, tako da je morala diploma malo počakati.

V službi sem se začela privajati na zgodnje vstajanje, ponovno na urnik. Delala sem kot knjigovodja in pomagala v administraciji ter še kje drugje. Najbolje se znajdem ko pripravljam tabele v EXCEL-u. Če dobim preveč nalog na enkrat, se še zgodi, da imam težave, ki jih ne znam rešiti sama, je pa to vedno bolj poredko, saj poskušam s pomočjo določitve pomembnosti posamezne naloge postaviti prioritete pri nalogah. Ko se nabere preveč dela, veliko razmišljam o stvareh, ki bi jih morala še narediti v službi, zato izven pozabim živeti in največkrat samo gledam v računalnik ali gledam televizijo, druge stvari pa stojijo in čakajo na boljše čase.

V vsakdanjem življenju trenutno zgleda tako, da že 6 leto živim sama. Sama pospravljam, čistim, si kuham, perem. Poleg tega sama nakupujem in počnem vse ostale stvari, ki jih počnejo nevrotipični ljudje. Za vsakodnevne stvari sem si napisala pravilnike/navodila, naredim si tedenske urnike, ki se jih večinoma ne držim. Enkrat na teden obiskujem, če le lahko, tudi svoji nečakinji, kjer se igramo, igramo klavir ali počnemo kaj drugega, ker onidve radi počneta. Kaj bomo počele izvem šele, ko se srečamo, zato so naša srečanja polna presenečenj, ki se jih ni bilo lahko navaditi, ampak sem se jih do sedaj že navadila in se imamo tako vedno fajn.

Moje življenje je tako zelo raznoliko in pestro z veliko težavami in problemi, ki jih poskušam reševati na različne načine – največkrat mi pomagajo pogovori. Če moram kaj opraviti, mi pomaga če me kdo spremlja (banka, dokumenti, zdravniki), od blizu, tako da je poleg ali na daljavo po telefonu, s pogovorom ali SMS-i. Največji problem nastane, če se zaprem vase in ne dovolim, da mi kdorkoli pomaga, saj to zelo negativno vpliva name, na moje življenje in na okolico. Zato je prav, da dovolimo ljudem, da nam pomagajo ter jih ne ignoriramo in odganjamo.