ZGODBA NA SPEKTRU: DAMJAN TURK – OSEBA S SAM

Moje ime je Damjan Turk in imam 59 let. Živim v Šempetru pri Gorici s sestro. Sem v svojem gospodinjstvu. Sestra mi je v veliko pomoč, ko je potrebno. Že kot otrok sem se bolje znašel, če nisem bil v družbi sovrstnikov. Z enim sem se še lahko družil, kar je bilo več, pa je bilo preveč in moteče. Zelo lahko sem se sam zamotil (poglobil) v kako stvar in bil v svojem svetu in predstavah.

V osnovni šoli se je drugačnost pokazala v zanimanju za šolsko snov, med tem ko so se ostali neresno izogibali sodelovanju pri učenju. Vedno sem imel problem pri komunikaciji tako pri pouku kot pri igri ali drugih aktivnostih. Imel sem srečo, da mi je uspelo in sem se usposobil za poklic elektrikarja. Bil sem učenec v gospodarstvu ali vajenec (star izraz). Kasneje sem se usposobil tudi za delo na gradbenem žerjavu. Opravljal sem različna dela in pri vsakem je bila izziv komunikacija ter razumevanje povedanega. Je pa res, da so včasih bili ljudje bolj umirjeni in se je dalo bolj pogovoriti ob kakem nesporazumu. Kasneje sem pridobil tudi poklic bolničar negovalec. Delal sem prakso in izpit v domu upokojencev. Tudi tu ni šlo brez težav – problem je bila orientacija v prostoru, komunikacija, organizacija, občasna zmedenost … Včasih še vedno pomagam v domu upokojencev kot prostovoljec.

V času mojega šolanja niso še vedeli za avtizem in tako sem dobil diagnozo Aspergerjev sindrom pri devetinštiridesetih letih. Tudi sam nisem poznal oziroma vedel, kaj je avtizem in sem se moral že pri samem ugotavljanju diagnoze soočiti sam s sabo in s svojimi problemi. Moral sem jih opaziti, ozavestiti in sprejeti. Spoznal sem se z značilnostmi avtizma in ugotovil, da ti problemi pri meni res obstajajo in da je to avtizem.

Sem oseba, ki jo zanima veliko stvari, da ne rečem vse. Tako se po možnosti ukvarjam z različnimi dejavnostmi, a v nobeno se ne poglabljam sto odstotno. Ukvarjam se s fotografiranjem. Občasno imam (enkrat letno) kako fotografijo razstavljeno na različnih mestih po občinah zgornje Vipavske doline. Rad hodim, in to najraje v naravnem okolju (nordijska hoja), zanima me delo z rastlinami – vrt okrasni ali zelenjavni, drevesa in grmovje (nega), kuhanje, peka, vlaganje zelenjave, sadja, izdelava soka … Naučil sem se, da začnem delati tisto, kar domnevam, da bom lahko naredil. To je zelo pomembno in pri tem upoštevam, da bom delal sam. Zanima me tudi tehnika – avdio video, gradbena, gradbene instalacije, načrtovanje uporabe tehnike – razni projekti … težava je le moje življenjsko obdobje in pa časa ni nikoli dovolj. Naučil sem se oceniti težavnost problema. Če imam dovolj časa, začnem najprej reševati tisto, kar je najbolj težavno pri določenem delu …vse drugo je lažje.

Ker pa nam velikokrat primanjkuje časa svetujem, da se reši najprej lažje in važnejše probleme. Pomembno je obvladovati samega sebe in biti potrpežljiv v komunikaciji.

Sodelovanje z Društvom ASPI mi je dalo možnost spoznavanja in druženja z nekaterimi osebami, ki imajo podobne probleme, kot jih imam sam. Delo v skupini in srečevanje me bogati in širi obzorje ter mi daje smisel.