Sperans Aeternum – oseba s SAM

Zgodba na spektru: Sperans Aeternum – oseba s SAM

Rodil sem se v Ljubljani oktobra 1993. Diagnozo SAM s nekaterimi značilnostmi Aspergerjevega sindroma sem dobil leta 2013. V prvi triadi osnovne šole je imela diagnoza velik vpliv na moje obnašanje in delovanje v razredu, saj sem se že takrat zavedal, da nisem zmožen sodelovati pri bolj zapletenih igrah s Pokemon kartami, a hkrati sem se začel igrati sam s meni znanimi igrami, ki so bile na voljo. V letih, ki so sledila, nisem imel težav, ki bi me ovirale pri uspešnem opravljanju osnovnošolskih obveznosti.

Obdobje Osnovne šole in Gimnazije je zaznamovala matematika, katera mi je zaradi izrazitega primanjkljaja na področju logičnega mišljenja, onemogočila pridobivanje zaželenih ocen, pri nekaterih predmetih, za katere nisem hotel, da bi bil ocenjen s samo pozitivno oceno. Najbolj negativno je matematika vplivala na moj proces socializacije, saj mi je pobrala več kot 50% časa namenjenega za opravljanje šolskih obveznosti, kar je pomenilo, da sem bil prisiljen zanemariti tako zaželjeno druženje s sošolci in sošolkami v prostem času.

Kombinacija vrstnikov, ki niso pokazali zanimanja za širjenje splošne razgledanosti in so bili v veliki večini s nekaj svetlimi izjemami, ki so ostali moji zvesti prijatelji vse do konca,vseskozi apatični in nedorasli mojemu značaju in pričakovanjem ter matematike, ki mi je onemogočila pristno izkušnjo s odraščajočimi vrstniki, je povzročila še večjo introvertiranost in povečala prizadevanja, da vse obveznosti opravim sam, brez pomoči drugih. Ostal je grenak priokus, da sem zaradi slabega znanja razbrati govorico telesa ter nerazumevanja privrženosti hedonizmu, ostal s svojimi sošolci in sošolkami vedno le na ravni, ki se je izražala skozi vljudnostne pogovore in ohranjanje dobrih odnosov s njimi.

Vseskozi sem iskal sogovornika, ki bi bil dovolj izobražen, da bi lahko sodeloval v pogovorih, ki sem jih načenjal, a hkrati premorel dovolj humorja in pozitivnih značajskih lastnosti, da se jaz ne bi počutil le kot nekdo, katerega zunanja podoba temelji na resnosti, urejenosti, izpolnjevanju ukazov, poslušnosti. Zaradi teh značajskih lastnosti so imeli ljudje, s katerimi sem bil v stiku, občutek, da govorijo s nekom, ki ni del tega sveta.

Uspehi, ki sem jih dosegel, temeljijo predvsem na uspešno opravljenih stopnjah formalnega izobraževanja, kar ne bi dosegel s pomočjo in podporo razumevajočih ljudi bodisi v svetovalni službi bodisi profesorjev ob neomajni podpori staršev in drugih sorodnikov. Do pričetka osnovne šole sem imel srečno otroštvo, ki se je izražalo v brezskrbni igri s avtomobilčki in grajenjem jezu v peskovniku, izleti v naravi, veselje do bližine psov in izjemno pozitivno obdobje obiskovanja vrtca.

Moje preživljanje prostega časa je bilo tudi potem, ko sem vstopil v društvo Aspi, večinoma nespremenjeno. Vendar se je s vstopom v društvo na enem področju moje življenje pomembno izboljšalo. Namreč osebje, ki skrbi za koordinacijo in organizacijo, je tisto, v katerem sem končno našel tisti tip sogovornika, ki sem ga iskal. Ob takih sogovornikih se vedno, ko se udejstvujem kot član društva, počutim neizmerno srečnega in veselega. Poleg tega, sodelujem pri reviji Vox Alia, kjer lahko s svojim izjemnim besednim zakladom ter pridobljenim znanjem oblikujem stališča tudi o temah, o katerih še nisem utegnil razviti svojega mnenja.