Nastja Trtnik – oseba s SAM

Zgodba na spektru: Nastja Trtnik – Oseba s SAM

Moje ime je Nastja Trtnik stara sem 31 let in s starši in bratom živim v Domžalah. S svojo »drugačnostjo« sem se soočala že v rani mladosti. Kot otrok sem se vedno rada igrala sama, nisem sem marala igrati v družbi. Večinoma sem se igrala s posamezno igračo. Zelo rada sem imela mehke plišaste igrače, ki jih imam rada še danes. Svojo diagnozo Aspergerjev sindrom sem dobila v petem razredu osnovne šole, ko sem bila zaradi ne sprejemanja v družbo in posmehovanja moji drugačnosti hospitalizirana v otroško psihiatrično bolnišnico. Diagnoza je na moje celotno življenje vplivala zelo pozitivno. Pomagala mi je razumeti zakaj sem drugačna in zakaj izstopam iz  družbe. Zavedala sem se da moja diagnoza, ki je kot nekakšna nalepka na nek način pomeni izgon na rob današnje družbe, vendar sem s časom sprejela sebe in tudi to kar je moja diagnoza prinesla s seboj. V osnovni šoli mi je bilo zelo težko vrstniki niso razumeli moje drugačnosti, poniževali in žalili so me in se iz mene norčevali, zaradi česar sem zbolela in pristala v psihiatrični bolnišnici. V srednji šoli je bilo malo bolje, kar se tiče poniževanja in žaljenja, ker sem obiskovala Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, kjer invalidnost ni bila tabu tema. Vendar sem tudi tu zaradi svojega naprednega mišljenja in drugačnega razmišljanja popolnoma izstopala. To pa je zame pomenilo da, žal med svojimi vrstniki nisem našla prijateljev. Pogosto sem bila zelo osamljena. Sem se pa zelo dobro razumela s vzgojiteljicami in učitelji v šoli. Moje otroštvo in mladost sta bili zelo težki ker sem se morala učiti a ne učiti za šolo ampak učiti za življenje. V srednji šoli sem imela veliko težkih preizkušenj. Na primer, ko je cel razred šel špricati pouk sem sama sedela v razredu, ker mi je bilo špricanje pouka izpod časti. Tega sošolci nikoli niso razumeli in verjetno ne razumejo še danes. Tudi, ko mi je profesor za telesno vzgojo rekel da moram iti plavati oblečena v telovadno opremo, ker sem doma pozabila kopalke ali pa bom dobila neopravičeno uro. Sem izbrala plavanje oblečena v telovadno opremo, ker sem neopravičeno uro dojemala kot kazen za neposlušnost kar nikoli nisem bila. V življenju pa sem seveda žela tudi veliko uspehov s svojim trudom in učenjem sem dosegla peto stopnjo izobrazbe in postala Ekonomski tehnik. Z vztrajnostjo dobila tudi službo v invalidskem podjetju Most, kjer delam še danes. Kot vsi ljudje imam tudi svoje konjičke rada berem, pišem in ustvarjam. Največ težav mi v življenju mi prinašata moja iskrenost in direktnost ki je ljudje žal ne razumejo. S svojimi vedenji sem se naučila živeti omiljujem jih s tem da objemam svojega plišastega prijatelja, ki ga imam vedno ob sebi. Kar je za družbo težje sprejemljivo a lažje kot »neprimerno vedenje«. Osebam ki se soočajo s to diagnozo bi preprosto svetovala »naj bodo to kar so« Društvo Aspi je za nas zelo pomembno saj nam pomaga vsakodnevno rasti iz različnih v različnih situacijah.