Monika Božič – prostovoljka

Zgodba na spektru: Monika Božič – prostovoljka

Sem Monika, stara sem 24 let in študiram Inkluzivno pedagogiko. Pred začetkom sodelovanja z Društvom ASPI izkušenj z osebami s SAM nisem imela. Nekaj malega sem o tem izvedela na študiju Pedagogike, vendar prav izkušenj nisem imela. Izobraževanje za osebne asistente za mladostnike in odrasle s SAM sem zasledila na spletni strani fakultete. In se odločila, da poizkusim, saj izkušenj nikoli ni preveč. Tako sem leta 2018 začela sodelovati z Društvom ASPI. Najprej sem se udeležila izobraževanja, nato pa sem na druženju asistentov in uporabnikov, v Domžalah spoznala uporabnico, s katero sodelujeva od decembra 2018.

Pred začetkom sodelovanja z uporabnico, me je bilo strah, saj nisem vedela kako bo vse skupaj potekalo, skrbelo me je ali imam dovolj znanja s tega področja ter ali me bo uporabnica sprejela in se bova ujeli. No očitno so bili vsi strahovi odveč, saj uspešno in brez večjih težav sodelujeva že 2 leti :). Veliko znanja sem dobila na uvodnem izobraževanju, pri delu mi pa pomaga tudi znanje, ki ga pridobivam skozi študij. Kakor pravi C. Gillberg avtizem ni samo en, pač pa obstaja na tisoče avtizmov, torej gre za spektre na spektru, zato se veliko naučiš tudi iz prakse, za pomoč pa sta vedno na voljo mentorici Tina in Teja, ki z veseljem prisluhneta in pomagata, tako na urah intervizije kot tudi na individualnih srečanjih.

Sodelovanje z uporabnico poteka tako, da se druživa vsaj enkrat na mesec oziroma kolikor to dopušča čas. V tem času greva na sprehod, klepetava in se zabavava. Nekajkrat na teden sva tudi v kontaktu preko socialnih omrežij. Po potrebi pa ji nudim tudi učno pomoč. Skupaj sva se učili npr. tudi kako priti iz Ljubljane do Domžal, udeležili sva se družabnih iger v Domžalah, z društvom sva si ogledali praznično okrašeno Ljubljano, poleti pa smo obiskali tudi živalski vrt. To pa je le nekaj dejavnosti od mnogih, ki jih ponuja društvo.

Včasih pridejo težji trenutki tudi zame, saj se me dotaknejo stvari, s katerimi se sooča moja uporabnica. Prisluhnem ji, ji podam kakšen nasvet in se o teh stvareh pogovarjava. Ponavadi potrebuje samo nekoga, ki mu lahko zaupa, kaj se dogaja v njenem življenju – tako vesele, dobre stvari kot malo manj – brez, da bi jo ta obsojal. Če pa potrebujem pomoč se obrnem na mentorici in tudi ostale asistente in se o tem pogovorimo, drug drugemu nudimo oporo.

Sodelovanje z uporabnico in društvom mi je v veselje, saj smo med seboj povezani, si nudimo oporo in si pomagamo ter se zabavamo ob skupnih srečanjih. Vzdušje je vedno sproščeno, odprto in sprejemajoče za vsakega posameznika. Vsak je dobrodošel! Zato vabljen tudi ti v našo družbo, da bomo gradili nova spoznanja in znanja ter ga delili med seboj in širšo javnost.

Zdi se mi, da na osebe s SAM ne smemo gledati kot na drugačne. Se razlikujejo od nas, vendar nas dopolnjujejo. Tako kot dopolnjujemo mi njih. Tako kot mi želimo, da nas ljudje sprejmejo takšne kot smo, si tudi oni želijo, da jih sprejmemo takšne kot so. Razumevanje različnosti je izziv, hkrati pa je nekaj kar dela ta svet tako unikaten.