Lidija Bašič Jančar – strokovna delavka

Zgodba na spektru: Lidija Bašič Jančar – svetovalna delavka

Vsaka supervizijska skupina, ki jo kot supervizor vodim, je edinstvena in zahteva poseben način dela. Prav vsaka mi pomeni izziv. Supervizijsko skupino za strokovne delavce društva ASPI vodim že dobri dve leti. Če strnem svoja občutja ob našem delu, bi ga opisala kot »izrazito, vedno dinamično, raznoliko, z veliko mero radovednosti, poglabljanja vase in dela na sebi«. Ponosni smo na napredek in veliko predanost delu z osebami z avtizmom. Najbolj pa mi ostaja občutek predanosti. Da si lahko nečemu tako zelo predan, moraš stopiti iz svojih čevljev-bom rekla kar iz škornjev, saj pri tem potrebuješ malce več truda-v obutev nekoga drugega. V tem primeru se moraš vživeti v otroke z avtizmom in/ali njihove starše, da lahko sploh razumeš, kako jim je in kakšen je njihov svet. To storiti pa seveda ni enostavno, saj zahteva preseganje lastnih vzorcev in omejitev. Tudi sama sem se ob tem veliko naučila. Potrebno je bilo narediti dom, sprva urediti hišo in nato vanjo vnesti vsebino, ki jo strokovni delavci tako vzneseno in z veliko mero optimizma vsakodnevno vnašajo v odnose z otroki in mladostniki. Vsakodnevni pogovori, ki so zmes zelo osebnega pristopa ter istočasno razmejevanja, kažejo na spoštovanje lastnega prostora in prostora drugega.

Moč je v družinskih odnosih. Na ASPI-ju je delo s celo družino intenzivno nastopilo v zadnjem letu delovanja. Odnosi, stik in povezanost so na dnevnem redu osredotočenosti. Kot smo se na supervizijski skupini povezali, začutili stik in ob tem veliko čutenj, tako delavci stalno preverjajo sebe ob njihovih uporabnikih in čutenja uporabijo za tisto, kar uporabniki potrebujejo. Bom kar navedla primer: ko se strokovni delavec pogovarja z uporabnikom in ob njem začuti, da se kar ne more zadosti izraziti, si ta občutek zapomni. To je zelo pomemben občutek, ki mu pomaga razumeti, da se tudi uporabnik ne počuti zadosti izraženega in slišanega. Ko na superviziji odpiramo različna občutja, ki jih strokovni delavci občutijo ob uporabnikih, se dotaknemo tudi naših notranjih svetov. Lahko smo ranljivi, saj supervizijski prostor nudi varnost. Lahko smo pogumni, tvegamo in povemo, kar morda še pred časom ne bi upali. Opazimo tudi pogum pri uporabnikih, opazimo še večjo ranljivost pri strokovnih delavcih, opazimo stik med starši in otroki ter vedno večjo pripravljenost na povezanost. To je tisto, kar šteje. Teja, Tina in Robert, želim vam še naprej veselje in zadovoljstvo pri delu ter pristne medosebne odnose!