Lea Dvoršak – prostovoljka

Zgodba na spektru: Lea Dvoršak – prostovoljka

Sem Lea Dvoršak (24 let), študentka psihologije Filozofske fakultete v Ljubljani in nudim osebno asistenco 17-letnemu dijaku srednje šole za Biosistemske vede. Najprej sem mu osebno asistenco nudila v okviru praktičnega pouka, trenutno pa so najina srečanja bolj družabne narave.

Za prostovoljstvo v društvu ASPI sem se odločila, ker sem želela pridobiti več znanja na področju dela z ljudmi s sprektroavtistično motnjo (SAM). Glavni motiv za nudenje prostovoljstva je želja pomagati k lažji integraciji osebe s SAM v družbo, saj so le-te s strani družbe pogosto narobe razumljene. Kot prostovoljka v društvu ASPI delujem že eno leto in prepričana sem, da mi bodo doslej pridobljene izkušnje prišle prav, tako na poklicni poti kot v osebnem življenju.

Spomnim se, da me je na začetku prostovoljstva bilo strah, da me uporabnik ne bi upošteval. Čez čas sem ugotovila, da so bili ti strahovi neutemeljeni, z uporabnikom namreč zelo dobro sodelujeva. Delo pri praktičnem pouku je bilo zelo raznoliko – nekatere naloge je uporabnik zelo rad opravljal, takrat ga ni bilo potrebno pretirano usmerjati, nekatere naloge pa so mu bile bolj neprijetne (lahko bi rekla tudi dolgočasne) in takrat sem mogla nastopati zelo strogo in vztrajno, da me je uporabnik upošteval in sledil pouku kot ostali dijaki. Slednje mi je bilo najtežje, saj sem po naravi zelo popustljiva oseba. Nato je prišla epidemija. Z uporabnikom sva uspešno komunicirala preko aplikacije Skype ter opravljala naloge za praktični pouk. Ob tem je razvijal različne IKT-kompetence, ki so mu prišle prav tudi pri drugih predmetih. Najlepši trenutki so bili tisti, ko sem smela biti priča njegovemu pristnemu veselju, ko je neko nalogo uspešno končal.

Pred pričetkom prostovoljstva sem brala različno literaturo za delo z osebo s SAM. Več znanja sem na tem področju pridobila, bolj samozavestno za delo sem se počutila. Tekom prostovoljstva sem svojega uporabnika bolje spoznala in na podlagi njegovih karakteristik oblikovala niz strategij, ki so mu pomagali pri ohranjanju in usmerjanju pozornosti ter spoprijemanju s stresom. Kajti tudi moj uporabnik ima nekatere vedenjske specifike, ki bi jih zunanji opazovalci morda ocenili kot moteče. Sama sem nekatera vedenja poskusila sprejeti, za druga pa sem postavila jasno mejo – ko je bila meja prekoračena se je vedenje moralo ustaviti. Včasih je bilo težko vztrajati, vendar sem se zavedala, da bodo posledice pozitivno vplivale na njegovo integracijo npr. v razredu. Vsaka oseba s SAM je drugačna in nekaj kar lahko pomaga eni, ni nujno, da bo tudi drugi. Zato predlagam, da ste zelo pozorni na svoje uporabnike, vzemite si čas in spoznajte kaj jih veseli, pomirja, kaj so sprožilci, ki jih razdražijo ipd., saj boste tako ob kritičnih trenutkih najbolje vedeli kako ukrepati.

Zelo sem hvaležna in cenim vse izkušnje, ki mi jih je društvo ASPI doslej omogočilo. Izpostavila bi predvsem vpetost v šolski sistem in sodelovanje s starši osebe s SAM, saj sem na tak način pridobila širši pogled na življenje osebe s SAM. Društvo ASPI mi omogoča osebno in strokovno rast. Postala sem bolj odprta, sprejemljiva, potrpežljiva in samozavestna. Sprotne intervizije pa so me opremile z različnimi viri pomoči, boljšim razumevanjem oseb s SAM, zlasti njihovih potreb in boljšo introspekcijo.