Ana Zabukovnik – Prostovoljka

Zgodba na spektru: Ana Zabukovnik – prostovoljka

Kot prostovoljka sem se društvu ASPI pridružila leta 2017. Da v društvu iščejo prostovoljce, sem izvedela od takratne cimre, ki je študirala na filozofski fakulteti. Sama sem študirala specialno in rehabilitacijsko pedagiko in zamikalo me je, da teoretična znanja preverim še v praksi. Pred tem sem že imela stik z osebami s SAM, vendar bolj bežno – nekaj v okviru študijske prakse, nekaj pa tudi v okviru hobijev (plezanje).
Osebno asistenco nudim odrasli ženski s SAM. Ker sva krajevno precej oddaljeni, sva že od začetka večino časa izvajali osebno asistenco na daljavo. Tako da korona na naju niti ni tako zelo vplivala 😀
Preden sem začela izvajati osebno asistenco, sem se srečevala z različnimi strahovi. Strah me je bilo, da me nobena izmed oseb s SAM ne bo želela za osebno asistentko. Nisem bila prepričana, ali sploh zmorem nuditi osebno asistenco. Strah me je bilo, da bom storila več slabega kot koristnega. Po drugi strani pa sem se veselila nove izkušnje in sem komaj čakala, da vidim, kako to sploh izgleda.
Osebna asistenca se je začela počasi, milimeter za milimetrom. Najprej je bilo dolgotrajno že samo dogovarjanje za prostovoljstvo. Ko sva končno podpisali pogodbo, sva začeli komunicirati preko smsjev in preko računalnika. Na začetku sva se dogovorili za fiksen termin, ki nama je pomagal vzpostaviti rutino. Kasneje, ko sva vzpostavili bolj oseben odnos, pa sva prešli na sprotno dogovarjanje.
Vsekakor me je od začetka pri osebni asistenci najbolj frustriralo postavljanje ciljev. Lahko bi rekla, da je bil moj cilj, da si zastaviva skupen cilj. Vse se je vrtelo okrog ciljev. S pomočjo intervizij pa sem spoznala, da je temelj osebne asistence odnos in ne skupen cilj. Vsaka oseba preko odnosa dosega spremembe in tudi osebe s SAM pri tem niso izjema, čeravno velja prepričanje, da so samotarske. Ko vzpostaviš odnos pa lahko pričneš delati tudi na ciljih. Jaz sem sicer iz ene skrajnosti prešla v drugo, ampak sem se nekako sprijaznila z dejstvom, da je nekaterim osebam s SAM cilj že druženje samo po sebi.
Delo pri društvu ASPI je okrepilo mojo potrpežljivost in zavedanje, da je osebni odnos tisti, ki pomaga premikati meje. Veliko sem se naučila tudi od strokovnih delavk, ki s svojim osebnim, človeškim pristopom in deljenjem izkušenj ustvarjajo domače in sprejemajoče vzdušje. Vse to mi pomaga tako pri opravljanju poklica kot tudi v zasebnem življenju. Vsekakor bi priporočila sodelovanje z društvom ASPI. Pred tem sem že bila prostovoljka, vendar je društvo ASPI tisto, ki je moja pričakovanja do prostovoljstva preseglo in jih prestavilo vsaj tri nivoje višje.
Za konec pa še nasvet za delo z osebami s SAM: osebo sprejmi takšno, kot je. Prisluhni ji brez obsojanja. Daj ji občutek pozitivne vrednosti. Tudi če stori ali reče kaj, kar se ne sklada s tvojimi ponotranjenimi družbenimi normami. Ali na kratko – poglej izven svojih okvirjev 😉